Dnevnik prostovoljca Gašperja Ilca

Četrtek. Dan za UKC Ljubljana. Letošnji maj sklepa moj prvi krog na oddelku D KO za travmatologijo. Za mano sta dobra dva kilometra plavanja v bazenu na Fakulteti za šport in vzdolž Ljubljanice hitim proti oddelku. Plavanje me spravi v meditativno stanje: vztrajno ponavljanje istih gibov zaposli telo in mišice, možgani pa ostanejo v prostem teku. Koga vse bom danes spoznal? Kdo je še na oddelku? S kom se bom pogovarjal in mu krajšal čas?

Drsna vrata, vedri varnostnik Nihad, spregovoriva par besed in že hitim v drugo nadstropje, kjer mi dobrodušna gospodinja izven razdelilnega časa zmeraj brez težav najde uniformo. Kaj že imava midva? Saj res, ja. Na oddelku kratek pogovor z nadzorno medicinsko sestro Katjo. Smo polni, ampak so vsi v redu. Če imaš čas, pojdi malo k pacientu v bolniško sobo 11. Mislim, da rabi malo družbe.

SEM TE ČAKAL

Spominjam se mladega moža v poznih dvajsetih, ki me je en dan pričakal že na hodniku.

»Gašper, si prišel. Sem te čakal. Pojdiva ven v park, na kavo. Zadnje dni nisem ravno najboljši.«

Zagrabim njegov invalidski voziček in ga potisnem do klopce v parku; zunaj je lep poletni dan. Prinesem dve kavi iz avtomata, se sedem k njemu in mladi mož začne pripovedovati. Počasi govori o sebi, svojem življenju, izkušnjah in razočaranjih. O tem, kam sta ga mladostna zaletavost in nepremišljenost pripeljali. Kako se je nabralo veliko slabega.

»Sem močan. Imam voljo. Bo pa težko. Težko bo z okrevanjem, stanovanjem, zaposlitvijo.«

Sedim na klopci in poslušam.

»Dovolj za danes. Sem bolje, res, hvala. Pridi spet naslednjič. Bom še tukaj.«

Spominjam se starejše gospe s hudo obliko demence. Vsakokrat me vpraša, kje je, in vsakokrat je prepričana, da je nekje drugje. Z invalidskim vozičkom kroživa po oddelku in skupaj bereva napise, ki jih je povsod polno. Lokacijo si tudi zapisuje na listek, da je lažje. Pravi, da jo vsakokrat močno prestrašijo možje v rdečem, ki jih vsakodnevno vidi iz bolniške postelje. Teden kasneje mi v parku zaupa, da jo je strah, da jo gasilci ne bodo pravočasno rešili in da bodo nanjo čisto pozabili. Pomislim, seveda, edini možje v rdečem, ki jih pozna, so verjetno gasilci. Tudi to vsakokrat znova razložim. Da po hodniku ne hodijo gasilci, temveč reševalci, ki pripeljejo paciente. Tudi to zapiševa na listek.

Spominjam se športno aktivnega štiridesetletnika, ki je šel smučat. Sam. Nekje na belih strminah je dopoldne v nogi nekaj čudno zaškripalo, malo počilo in se morda premaknilo. Vseeno je nadaljeval. Celodnevna karta je bila plačana. Sneg je bil odličen. Saj ni nič, kot da bi samo malo narobe stopil. Domov se je pripeljal brez težav. Proti večeru je noga postajala vedno bolj čudna. Rekel si je, da je samo utrujena od smuke in da bo zjutraj že bolje. Ampak žena ni in ni dala miru. Šla sva na Urgenco. No, zdaj sem tukaj.

Spominjam se pacientke, ki je močno trpela zaradi neznosnih bolečin in je ves čas klicala medicinsko sestro, da potrebuje nekaj proti bolečinam. Vsakokrat jo je pomirila in zagotovila, da so ji že dali vse, kar so lahko, da naj malo počaka, da zdravilo prime. Prisedem.

»Gospa, dajva se malo pogovoriti, bova skupaj počakala. Česa se radi spominjate?«

Pot naju odnese v mlada leta, ko je spoznala moža, si ustvarila družino in živela v tujini. Ni bilo lahko, ampak bila sta srečna. Moža ni več, huda bolezen ga je počasi odnesla, ostali so otroci in vnuki. Obiskujejo jo, vsak dan nekdo pride. Veste, medicinska sestra je imela prav. Zdaj je res bolje. Bolečina je izzvenela.

NA SPREHODU

Spominjam se gospe, ki je bila leta aktivna v lokalni skupnosti in je organizirala razne proslave. Najraje je imela dan žena, ko je tuje otroke učila deklamirati pesmice. Fizioterapevtka nama predlaga sprehod. Odpraviva se ob Ljubljanici do Cukrarne in nazaj. Toplo sonce prijetno objema gospo, ki iz spomina začne prešerno recitirati otroške verze o zvončkih, sreči, ljubezni, mamicah in babicah.

Ko jo fizioterapevtka pospravi nazaj v bolniško posteljo, se pridem še poslovit.

»Danes mi je bilo tako lepo dopoldne. Po mesecu dni končno spet malo na soncu in zraku.« Naredi požirek vode, se zamisli in mi deklamira še zadnji verz za ta dan, tokrat iz čisto druge pesmi: Dolgost življenja našega je kratka. / Kaj znancov je zasula že lopata! / Odprte noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena pratka.«

Prideta medicinski sestri z invalidskim vozičkom. Čas za nego pacientov in obrok.

Odidem.

Do naslednjič.

V četrtek.

Avtorstvo besedila: Gašper Ilc in Enota za odnose z javnostmi

* Besedilo je nastalo za objavo v internem časopisu UKC Ljubljana. Na naši spletni strani objavljamo z njihovem dovoljenjem.