“O prostovoljstvu nisem nikoli razmišljal, pač pa le o tem, da dam ljudem to, kar znam, kar morem, s čutom za sočloveka. Ko spoznaš svojo nemoč, kot sem jo jaz po svojih telesnih poškodbah in ko si nekaj časa odvisen od nekaterih ljudi, ki se razdajajo, ki ti pomagajo, potem ugotoviš, da želiš to na nek način vrniti. Pa čeprav ne istim, temveč drugim. Moje vodilo je, da zelo rad pomagam, zelo rad sem v družbi ljudi, v veselje mi je, da lahko nekomu pomagam. Veliko krat me vprašajo, kaj od tega dobim jaz ali kdo mi to plača? Potem pokažem s prstom v nebo. To je vse tam nekje, plačano bo nekoč.” Milan Osterc, 65-letni prostovoljec

Moja pot do prostovoljstva:

Zaradi posebno hudih telesnih poškodb leta 1995, sem svojo kariero v policiji zaključil in bil leta 2004 tudi invalidsko upokojen. Prelomnica v mojem življenju je bila leta 2000, ko mi je umrla žena, pri 39 letih. Takrat sem se podal na pot prostovoljstva. Kljub temu, da sem fizično omejen, npr. ne morem teči, voziti kolesa, sem se odločil, da bom pomagal ljudem. Tudi kot vračilo za tisto, kar so nekateri v petletni rehabilitaciji vse do ženine smrti pomagali meni, pa še tudi kasneje. Na pot prostovoljstva sem stopil kot tajnik Društva ledvičnih bolnikov Pomurja, pa potem kot predsednik Društva za zdravje Nova pot Radenci. Dejansko so se potem te funkcije stopnjevale, tako da imam danes 18 funkcij, 5-6 je takšnih, ki so vodilne narave, ostalo sem pa član ali član nadzornega odbora ali disciplinske komisije ali pa na koncu koncev samo član. Dejstvo je, da sem kljub vsemu nadaljeval z individualnimi izobraževanji na različnih področjih. Tako sem tudi strokovni sodelavec v socialnem varstvu za reševanje stisk ljudi, ki imajo težave z alkoholom na šesti zahtevnostni stopnji.

O prostovoljstvu nisem nikoli razmišljal, pač pa le o tem, da dam ljudem to, kar znam, kar morem, s čutom za sočloveka. Ko spoznaš svojo nemoč, kot sem jo jaz po svojih telesnih poškodbah in ko si nekaj časa odvisen od nekaterih ljudi, ki se razdajajo, ki ti pomagajo, potem ugotoviš, da želiš to na nek način vrniti. Pa čeprav ne istim, temveč drugim. Moje vodilo je, da zelo rad pomagam, zelo rad sem v družbi ljudi, v veselje mi je, da lahko nekomu pomagam. Veliko krat me vprašajo, kaj od tega dobim jaz ali kdo mi to plača? Potem pokažem s prstom v nebo. To je vse tam nekje, plačano bo nekoč.

Kje prostovoljim?

Prostovoljec sem pri Rdečem križu, kjer razdeljujem socialne pomoči, delujem na področju zdravljenja odvisnosti od alkohola kot laični terapevt, delujem na področju veteranstva, kjer sem eden od gonilnih sil izdajanja knjig oz. vseh stvari, ki se tičejo osamosvojitvene vojne. Sem tudi v zgodovinski komisiji za ugotavljanje dejstev osamosvojitvene vojne. Ker je bila moja pokojna žena transplantirana bolnica, ledvična bolnica in s tem dializna bolnica, sem še vedno, pravzaprav že 45 let, v krogih ledvičnih bolnikov in rad pomagam kot predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov, kot tajnik društva. Ukvarjam se z rekreacijo, nekaj moraš narediti tudi za sebe, zato sem tudi v Društvu Genau na Cankovi. Sem predstavnik nevladne organizacije v razvojnem svetu pomurske regije, kjer delamo dolgoročne načrte kot takšne. Aktiven sem tudi na področju upokojenske problematike, dolgotrajne oskrbe, vseh teh stvari, ki so trenutno tudi zelo aktualne. Delujem na področju zdravljenja odvisnih od alkohola kot laični terapevt v Hiši Sadeži družbe Murska Sobota in v Radencih.

Kaj mi prostovoljstvo pomeni?

Prostovoljstvo je način življenja. Moje vodilo je do polnoči je danes, od polnoči naprej je jutri, kar pomeni, da sem vedno dosegljiv in za mene ni ovir. S samim prostovoljstvom sem se srečal tudi preko Hiše Sadeži družbe, kjer sem prostovoljec že od leta 2009, ko je bila Hiša ustanovljena. Leta 2013 sem nastavil skupino za samopomoč Soočenje s težavami alkoholizma. S Centrom za socialno delo Pomurje imamo dogovor, da k meni pošiljajo ljudi, katerih svojci imajo težave z alkoholom, kar pomeni, da jih usmerjamo na kakšen način lahko nekoga spravijo na zdravljenje. Vsak, ki potrebuje pomoč pa me lahko tudi osebno pokliče. Prihajajo svojci, prihajajo pa tudi alkoholiki. Bil sem tudi potnik organiziranega potovanja v Bruselj, v Evropski parlament, kjer smo takrat predstavljali prostovoljstvo. Namen je bil, da predstavnikom lokalne skupnosti povemo, kaj delamo, predstavimo naše učinke, da smo slišani. Bil sem zadovoljen, da sem bil izbran in poslan na to potovanje in sem spoznaval globino prostovoljstva.

Ko vzameš prostovoljstvo kot način svojega življenja, potem delaš zato, ker ti je to všeč. Odgovarja mi, ker želim biti del pomoči in tudi lokalne skupnosti kot take. Ni mi všeč, ko želim pomagati pa ne morem, ker sistem tega ne dovoljuje. Vendar sem prilagodljiv, če ne gre ena pot, najdeš drugo ali tretjo.

Kaj bi sporočili drugim?

Menim, da bi lahko vsi, ki imajo nekaj časa, ne vejo kam s sabo ali nimajo družbe, lahko razmišljali o tem, da bi se angažirali kot prostovoljci. Morajo pa vedeti, da kot prostovoljec nisi zato tukaj, da samo daješ, ampak tudi, da marsikaj dobiš. Spoznavaš življenjske zgodbe, spoznavaš ljudi, pa tudi njihove težave, njihove tegobe in jim poskušaš pomagati ali jih usmerjaš do nekih institucij, ki tem ljudem lahko pomagajo. Včasih je že dovolj, da poslušaš.

Prostovoljsko zgodbo je zapisala Anja Vlaj, prostovoljka v Hiši sadeži družbe Murska Sobota.