Novomeščanka Anja Pavlin je 35-letna glasbenica in velika ljubiteljica živali. Kot avtorico in pevko jo širša javnost pozna po njeni zasedbi Tretji kanu in Indigo, s katero je nastopila tudi na Emi. Posnela je več duetov (npr. z Robertom Likarjem (Niet), Rokom Vilčnikom (Papir, Patetetico, Pliš) in Alfijem Nipičem), nedavno pa izdala še otroško slikanico svojih pesmi z naslovom Prigode polžka Petra. Slikanico dopolnjuje plošča, na kateri je producent Tomislav Jovanović-Tokac poskrbel, da so »polžki« med drugimi postali številni znani pevci, poleg Tokca tudi Gregor Strasbergar, Jan Medle, Rudi Bučar, Hamo, Tone Kregar, Bort Ross, Jure Košir … Anja je tudi organizatorka vse bolj prepoznavnega Festivala novomeško poletje, ki v dolenjski prestolnici vsako leto nudi več odličnih koncertov na različnih prizoriščih. Živali so njene stalne sopotnice – bodisi kot navdih pri ustvarjanju glasbe bodisi resnične kosmate dušice, ki jim nesebično pomaga kot prostovoljka Društva za zaščito živali Novo mesto. Že vrsto let za omenjeno društvo prireja dobrodelne koncerte Za srečne tačke, na katerih so med drugimi nastopili Adi Smolar, Dan D, Bort Ross, Cveto Šali, Tina Marinšek, Krt, Kontradikshn idr., dobrodelne pohode in stojnice, pomaga tudi pri prenašanju žabic čez cesto, reševanju zapuščenih muck, itd.

1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Pravilen odgovor bi bil, da je prioriteta naše psiho-fizično zdravje, kar večkrat ni praksa pri prostovoljcih. Če te »povozi«, pa na moreš pomagati nikomur. Kljub vsem ostalim službenim in družinskim obveznostim pa moje zlate punce in fantje za pomoč »nikogaršnjim živalim« namenijo ne le svoj prosti čas, ampak še »pol ledvice«, če se lahko pošalim.

Društvu za zaščito živali Novo mesto pomagam predvsem pri organizaciji dobrodelnih koncertov, komunikaciji z mediji in promociji nasploh. Leta 2018 sem predsednici društva Vesni Plavec in članici Lini Debeljak predlagala, da bi lahko imeli en dobrodelni »piknik«, sedaj pa je za nami že šest res odličnih koncertov.
Društvu prostovoljno pomagam tudi zato, ker se veliko ljudi še ne zaveda pomena sterilizacij in kastracij mačk oz. mačkonov, saj bomo le tako ublažili problematiko zapuščenih muck na dolgi rok. Vedno pa pravim, da če rešimo eno nedolžno bitje, rešimo svet.

2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Navkljub alergiji sem nekoč v zanosu (skoraj) posvojila zavrženo mucko, ki so jo kasneje novi lastniki poimenovali Anja. V joku sem iskala mačje mladiče okoli Zajčjega vrha, saj jih nekdo ni prav oddal tamkajšnjemu zavetišču. Potem sem iz jaška reševala pupka Marsa, s predsednico društva plezala čez zaščitno ograjo, da bi na varno mesto odvrgla žabji mrest … in še bi lahko naštevala. (smeh)

3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Če se omejim »le« na organizacijo dobrodelnih koncertov, je moja odlika tudi v tem, da mirim strasti udeleženih pred, med in po koncertih. In da sem v paniki precej mirna. Pomembna so mi tudi povezovanja med različnimi nevladnimi organizacijami.

4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Delam od doma, tipkam, pripravljam kampanje, tekste, vabila. Prostovoljcem društva občasno pomagam tudi na terenu – pri odlovu mačk, v akciji Novo mesto za srečne žabice, na dobrodelnih stojnicah in ukvarjanju z neodgovornimi lastniki. Potem pa je tu že veseli december, ko je čas za dobrodelni koncert Za srečne tačke, kjer sem večkrat tudi nastopila s Tretjim kanujem, a sem rajši samo v vlogi organizatorja, saj je oboje naenkrat prenaporno.
Sem človek akcije, saj se rada družim, a hkrati ne prenesem dolgoveznih sestankov in modrovanj, saj bi ta čas lahko koristneje porabili za dejanska koristna dejanja. Iz tira me vržejo npr. izjave neodgovornih lastnikov, ki začnejo s tem, da imajo zelo radi svoje živali, a jih ne morejo obdržati, ker se npr. selijo in da jih ne želijo pustiti na cesti, če ne bomo pomagali. To je en klasičen primer prelaganja odgovornosti in izsiljevanja društva ter prostovoljcev, ki formalnopravno sploh niso odgovorni za zapuščene živali.

5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Ob živce me spravi, če vnaprej dogovorjene stvari s posamezniki ne držijo. Organizacija koncertov se začne že veliko prej, da se izognemo nepotrebnim težavam, a gre kljub temu vedno kaj narobe oziroma po svoje. (smeh) Sicer smo še vedno vse uredili in izvedli.
Hmm, pa nekoč mi je neka gospa potem, ko sem ji povedala, s čim se društvo ukvarja, razložila, kako je na pol uspešno v škafu utopila nezaželeno mačje leglo. Hvala ji za to! Nazaj me potegnejo dobri ljudje in zgodbe s srečnim koncem.

6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
To je hobotničarjenje – da lahko v hiperfokusu učinkovito počnem več stvari hkrati.

7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležena.”
Poskušam biti tam, kjer me potrebujejo, vodstvo društva pa zna v »krizi« zelo dobro razdeliti delo. Nihče, ki poseduje moralni kompas, se s prostovoljstvom ne ukvarja zaradi koristoljubja, ampak ker čuti, da je tako edino prav, saj s tem ne le rešujemo zapuščenih živali, ampak spreminjamo zakoreninjena mnenja v naši lokalni skupnosti in poskušamo v sočutnem duhu vzgajati tudi otroke, ki bodo postali odgovorni lastniki.

8. “Nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Vedno znova se ljudje čudijo, ko grem pomagati pri prenosu dvoživk čez cesto, češ da sem malo usekana. Z odsevnimi jopiči, dvema škafoma in naglavno lučko se zvečer odpravimo na izbrana žarišča, ljudje pa se včasih ne ustavljajo le, da ne bi naredili žabje paštete, ampak da vprašajo, kaj hudiča tam počnemo. Mislili so tudi, da jih nabiram za gurmansko večerjo.

9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’”
Dobrodelni koncerti in srečelovi so poleg zbiranja finančnih sredstev za zapuščene živali postali tudi meeting point podobno mislečih, zato vsako leto pripravimo drug glasbeni koncept – želimo si, da naša družina s tem tudi raste. Vedno znova me toplo presenetijo lokalni glasbeniki in tehniki, ki se na naše prošnje o sodelovanju toplo odzovejo in se mi na koncu nekateri še zahvalijo, da so lahko sodelovali. Stokrat hvala vsakemu posebej! Sploh ne morem opisati, koliko motivacije nam s tem dajete, sploh takrat, ko nam zmanjkuje moči.

Od mojih prostovoljskih sodelavk in sodelavcev sem se naučila veliko, tudi o sebi in o potrpežljivosti. Bilo je veliko čudovitih momentov in tudi občutkov nemoči. Občudujem njihovo željo, da nadgrajujejo svoje znanje na vseh možnih koncih, se angažirajo tudi v parlamentu, gledajo široko in naprej, znajo biti tudi pragmatične in ne tako impulzivno čustvene, kot včasih odreagiram sama – žal so jih na to privadile številne grenke izkušnje na terenu.

10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Vedno znova, ne le na področju zaščite živali. Kljub tistemu pregovoru o »pljunku v morje«, še vedno verjamem, da lahko vsak posameznik spreminja svet, če začne v svoji vasi. V času, ko nas materialni svet omamlja in požira, ko divjajo vojne in so nam odvzete svoboščine … je še toliko bolj pomembno, da gradimo sočutno družbo, ki po svetu ne bo hodila s plašnicami na očeh. Ne govorim samo o »grande« gestah – včasih je dovolj, če pogledamo okoli sebe, pomagamo starejšim občanom pri prenosu vrečk, trgovki zaželimo lep dan …

11. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Novomeško okolje je včasih neizprosno, saj v njem prevečkrat nadvladajo stari miti in navade, predvsem o mačkah. Recimo, da je mačk tako ali tako premalo, da jim s sterilizacijo/kastracijo odvzamemo življenjsko poslanstvo, da odgovorno lastništvo pomeni, da mačke zgolj hranimo – rezultat tega pa so nezaželena legla, ki jih na pol gnile, pretepene, odvržene, požrte … pobiramo ob cestah in drugih popularnih odlagališčih.
Tudi glede dobrodelnih koncertov smo slišali že marsikaj, največkrat je to očitek oz. vprašanje, zakaj raje ne zbiramo denarja za ljudi v stiski. To še nekako razumem, a sem hkrati prepričana, da smo najbolj močni in uspešni, ko vsak deluje na tistem področju, ki najbolj pritiče njegovemu znanju, izkušnjam in poslanstvu. Očitajo nam tudi, da kaj se gremo, saj bi za to morala poskrbeti država. Ja, potem pa le dvignimo roke in se posipajmo s pepelom.
Se opravičujem, ker sem se osredotočila na negativno. Veliko, res veliko dobrega je, kar dokazujejo tudi odlično obiskani koncerti – na lanskem smo od prodanih srečk, majčk, prostovoljnih prispevkov in vstopnin zbrali 4.702,56 €, kar je rekordni izkupiček od vseh šestih koncertov do zdaj! Hvala vsem!

12. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Veselimo se vsakega novega člana ali prostovoljca, saj lahko čisto vsak prispeva nekaj svojega. Nazadnje je v naše vrste prišla prostovoljka Katja, ki smo jo hitro vključili v npr. fotografiranje in promocijo, saj ima veliko veščin, ki nam pridejo zelo prav – tako kot pri vsakem posamezniku posebej.
Moj Jan mi tudi večkrat pomaga. Žabe sicer ne prime v roke, mi pa pokaže, kje naj jo poberem. (smeh) Prijateljica Gea pa se je lani izkazala v zavijanju dobitkov in prodaji koncertnih vstopnic na vhodu. Skratka, “it takes a village” (potrebna je cela vas; op. av.).
Upam, da moj vpliv deluje tudi v smeri širitve dobre misli in optimizma.

Za zaključek – vaša trditev o prostovoljstvu:
Mit je, da moraš imeti za prostovoljstvo veliko časa in/ali denarja. Kot omenjeno, je prostovoljec lahko vsak, ki začuti to poslanstvo in v sebi prepozna kvalitete, s katerimi nam bo lahko najbolj pomagal. Moram pa izpostaviti še, da prostovoljci po celem Novem mestu in okolici rešujemo kar nekaj kritičnih problematik, ki niso sistemsko dovolj urejene, in da se ljudje vse preveč zanašajo na našo pomoč oziroma imajo previsoka pričakovanja, ker vsega – kljub zanosu in naši ljubezni do živali – žal ne zmoremo.
Pa še o akciji Novo mesto za srečne žabice: Na zadnjem pobiranju me je krastača polulala. In roka se mi do danes še ni posušila. (smeh)

Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo regionalnih stičišč za nevladne organizacije, združenih v Mrežo ZaNVO, ter v sodelovanju s Slovensko filantropijo. Mreža stičišč nevladnih organizacij #ZaNVO je ob Nacionalnem tednu prostovoljstva pripravila pogovore z navdihujočimi prostovoljci_kami, ki s svojim časom in energijo bogatijo našo družbo.