Zagotovo tudi vi poznate koga, ki prostovoljstvo preprosto živi. To vsekakor velja za Jožico Viher, ki je kot prostovoljka že več kot dve desetletji vključena v številne organizacije in prostovoljske projekte. Je predsednica Kulturno-turističnega društva Černelavci, članica PGD Černelavci in zadnja leta tudi Društva upokojencev Černelavci. Pomaga pri vseh prireditvah v vasi, preko svojega društva je organizirala številne odmevne prireditve in projekte, namenjene ohranjanju kulturne dediščine kraja. Ste mislili, da je to vse? Kja pa! Od leta 2019 deluje kot prostovoljka Prostoferja v Murski Soboti, tako da vsaj dvakrat tedensko starejše občane vozi k zdravniku, po nakupih, do banke ipd. Zgodi se, da se kakšen dan njeno delo zavleče tudi do osem ur. A pravi, da ji tudi za vse ostalo ostane dovolj časa. Zato ne preseneča, da je leta 2022 prejela posebno županovo priznanje Naj prostovoljka v Mestni občini Murska Sobota. Njeno predanost potrjuje še naslednja anekdota: Ko je nekoč pristala na urgenci, je od tam klicala uporabnike Prostoferja z opravičilom, da jih tokrat pa res ne more peljati.

1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Čas si je treba organizirati drugače. Nikoli ne bi opustila tega, ker ti preveč vsega da za tvojo dušo. Ne samo da daješ svoj čas, tudi veliko dobiš nazaj. Še vedno imam dovolj časa tudi za druge stvari. Zelo rada delam z ljudmi. Že od osnovne šole sem kot prostovoljka nudila učno pomoč. Imam čut do soljudi, do sočloveka. Veseli me, če lahko človeku nekaj daš. Skratka, vedno znova bi se odločila za prostovoljstvo.

2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Skozi vsako situacijo se da rešiti vse! In najlepši občutek je, ko lahko ljudem pomagaš, posebej starejšim.

3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Ne vem, kaj bi sploh izpostavila. Pri vodenju društva moraš imeti veliko sposobnosti – komunikacijske sposobnosti, vedno se je treba izpostaviti, javno nastopati, potrebno je imeti organizacijske sposobnosti. Moraš se naučiti spoznati človeka, ubrati pravilen pristop do njega in ne siliti vanj.

4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Moje delo terja tudi sestanke in dogovore, iz tira pa me spravi pisanje poročil in roki za oddajo razpisov. (smeh)

5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Drži, tudi to se je že zgodilo. Včasih imaš slab dan, pa moraš iti. Vodenje društva je velika odgovornosti in z njo pridejo tudi kakšne krize. Včasih ne spiš … Ko pa nekaj organiziraš in dogodek uspe, ko je dvorana napolnjena, pa vse slabe trenutke pozabiš. Ko so obiskovalci ali uporabniki zadovoljni in ko je vzdušje pravo.

6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Sama sebe moram umiriti in pomisliti na ljudi, za katere to delam, zakaj to delam. Marsikdo je še v slabših razmerah, to me vedno potegne nazaj, da se vračam k prostovoljstvu. Potem šele vidiš, kako so tvoje skrbi majhne ali nepotrebne. In ko imam kakšen slab dan, se potrudim, da slabega počutja ne prenašam na druge ljudi, s katerimi delam.

7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležna.”
Vikendi so zato, da se nekaj dogaja. Če si prostovoljec, se tudi tebi. In tako dneve izkoristiš veliko bolje. Vedno namreč dobiš tudi nazaj vse, kar vložiš v neko delo.

8. “Nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Spomnim se zbiralne akcije ob poplavah. Spomnim se, da je prišla družina s tremi otroki in so vsi prinesli svoja darila, ki so jih podarili za otroke poplavljenih družin. Vsa darila so bila nova. Odziv ljudi je bil res neverjeten.

9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’”
To je neprecenljivo. Ko vidiš, da pride zahvala ne samo zaradi vljudnosti, ampak zares iz srca.

10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Vse bi ponovila še enkrat. Ko enkrat začneš, ne moreš nehati, te nekaj vleče naprej. Tudi v veri, da se mi enkrat vse to povrne.

11. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Pri društvu so vedno ljudje, ki so pripravljeni pomagati.

Za zaključek – vaša trditev o prostovoljstvu
Ko pomislim na prostovoljstvo, pomislim na to, da je nekdo v težavah in da potrebuje pomoč, pogovor. Pomislim na sočloveka. Zato dober prostovoljec potrebuje predvsem dobro voljo, energijo in čut do sočloveka. In če me kdo vpraša, ali naj se pridruži kakšnemu društvu, bi mu rekla, da vsekakor. Naj se vključi, saj bo čez čas ugotovil, da je prostovoljstvo nekaj res lepega in da dobiš nazaj veliko več kot daš.

Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo regionalnih stičišč za nevladne organizacije, združenih v Mrežo ZaNVO, ter v sodelovanju s Slovensko filantropijo. Mreža stičišč nevladnih organizacij #ZaNVO je ob Nacionalnem tednu prostovoljstva pripravila pogovore z navdihujočimi prostovoljci_kami, ki s svojim časom in energijo bogatijo našo družbo.