Občina Hrpelje-Kozina

PROSTOVOLJSTVO IN DRUŠTVA NAŠI OBČINI DAJEJO IDENTITETO

Saša Likavec Svetelšek je rada županja občine Hrpelje-Kozina, ki je že peto leto zapored tudi prejemnica naziva Prostovoljstvu prijazno mesto. To delo jo preprosto veseli, zato namerava kandidirati še enkrat, pa čeprav so za njo zaradi epidemije težki meseci. Ampak prav zato, ker so bili težki, se je v tem času izkazala človeška solidarnost, pokazalo se je vse dobro, kar je v ljudeh. To jo navdaja z upanjem.

Ali rodiški lintver napada samo hudobne ljudi, ali tudi dobre?

Pravijo, da napade samo hudobne.

Torej so prostovoljci pred njim varni.

Popolnoma, morda bo pa celo njihov angel varuh.

Ali si lahko zamislite položaj v katerem v vaši občini prostovoljstvo sploh ne bi obstajalo?

Težko. Družabno življenje bi se povsem ustavilo, oziroma ga ne bi bilo. Imamo namreč ogromno društev in v njih delajo izključno prostovoljci. Turizem, sociala kultura, šport, vse to bi zamrlo. Prostovoljstvo in društva nas identificirajo kot občino.

Kako bi se pa spremenilo vaše življenje, če ne bi bila tudi aktivna prostovoljka?

Uh, v prostovoljstvu delujem od mali nog. Sem poleg tega tudi diplomirana socialna delavka, humanitarka. V vseh akcijah, ki smo ji pripravili sem sodelovala – od zamisli pa do izvedbe. Veliko dejavnosti smo izpeljali na prostovoljni ravni. Prirejali koncerte, zbirali denar, da smo lahko uredili nekemu invalidu dvigalo, drugemu pa dvižno ploščad, pa tudi da smo eni družilni pomagali, da so se otroci lahko zdravili v Italiji, društvu Vezi smo pomagali, da so odprli svojo trgovino, v kateri so prodajali hrano, ki jo pridelujejo v okviru svoje terapije. Začela pa sem kot tabornica, in prehodila pot od murenčkov do vodnice. Torej je za mano kar dolga tradicija prostovoljstva.

V zadnjem času ste kot občina pomagali gasilcem.

Smo. Pri nas imamo samo eno prostovoljno gasilsko društvo. Oni so naš edinec in jim pomagamo, kolikor lahko. V zadnjem času smo tako investirali v prizidek njihovemu domu. Pa saj nam povračajo, veste, obilno.

Skoraj povsod so gasilci številčno močna organizacija. Tudi pri vas?

Lahko rečem, da so. Niso tako močni kot so gasilska društva na Štajerskem, pri nas je kot rečeno samo eno gasilsko društvo, ampak pri nas so oni alfa in omega.

Ali se pozna, da pri vas prostovoljstvo poteka v sorazmerno majhnem okrožju. Je drugače kot če bi delovali v velikem mestu?

Seveda, to pa zato, ker se ljudje med seboj poznamo. Vsi se poznamo! Večina prostovoljcev ne deluje samo v eni, ampak v več organizacijah, pri športu, Rdečem križu, godbi in tako naprej. Zaradi tega so med ljudmi tudi pristnejši odnosi.

V takem okolju, kjer se vsi poznajo je tudi težko zavrniti pomoč, če te kdo povabi na kakšno akcijo.

Gotovo. Saj tudi meni pravijo; »V soboto imamo čistilno akcijo. Prav bi bilo, da pridete, županja.« Seveda pridem. Pa še rada. V času pandemije je vse delovalo. Nobene težave ni bilo dobiti človeka, ki je razvozil hrano. Nad vsem so imeli nadzor. Zato ker delujejo medsebojne vezi.

V zadnjem času so prostovoljci po Sloveniji delili časopis z vsebino »Prostovoljna dela ne rabijo reklame. Ali je res ne? Ali pa je morda le treba ljudi vendarle stalno opozarjati, da imajo v srcih nekaj dobrote, naj jo izkažejo?

Se povsem strinjam, prostovoljstvo potrebuje promocijo. Pri nas en dan v letu namenimo zgolj prostovoljstvu. Povabimo prostovoljce, priredimo koncert, jih pogostimo in tudi pohvalimo s priznanji. Tudi zato, ker ta svet sicer prepogosto poganja denar.

Vaš program Vitica je nekaj podobnega kot v drugih občinah Sopotnik[2].

Ja, na razpolago imamo občinski avto, delavko, ki jo financiramo prek tega programa in ona odpelje starejše, ko to potrebujejo, v trgovino, zdravstveni dom, lekarno.

Kako se pa ljudje kaj odzivajo na to možnost?

Zelo. Tudi zato, ker pri nas ni javnega prevoza. Občina meri 200 kvadratnih kilometrov, na njih je 42 vasi in zaselkov. Po starosti prebivalstva smo kar precej nad slovenskim povprečjem.

Kako vam gre pri pomoči na domu?

To imamo tudi. Po raziskavi Nacionalnega inštituta za javno zdravje smo precej nad slovenskim povprečjem po uporabi te storitve. Morda tudi zato, ker se ljudje težko ločijo od doma in gredo neradi v oskrbo domov za starejše. Pri nas je ugodnost tudi ta, da občina za pomoč na domu prispeva več kot od nje to zahteva zakon. Po zakonu naj bi namreč uporabnik te storitve prispeval polovico, pri nas le petino, drugo pa priloži občina.

Ste kdaj naredili oceno, kolikšen del proračuna gre za prostovoljske dejavnosti?

Pravzaprav sega prostovoljstvo na toliko področij – mi pa projekte načrtujemo po področjih, da lahko res samo približno ocenimo, koliko gre za prostovoljske organizacije. Rekla bi, da nekje med 600 in 700 tisoč evri.

Ker je zgodba še vedno aktualna – kako se je epidemija poznala na prostovoljski dejavnosti v občini?

Zelo. Pri nas so se v vanjo vključile cele vasi. Na Artrižah so na primer sami sešili maske za celotno vas, v Hotični tudi. V Rodiku, ki je malo večja vas so šivali zase in še za druge. Šivali so jih tudi v društvu upokojencev. Pa tudi zasebniki. Recimo znana modna oblikovalka Tjaša Škapin je zbrala punce – prostovoljno so šivale. Tako, da smo jih razdelili po gospodinjstvih.

Kako se je pa epidemija poznala v slabem?

Obstalo je druženje. So se pa recimo, ko niso imele vadbe, dobile koronarke (iz društva srčnih bolnikov) in so šle hodit. Tudi športniki so imeli treninge v naravi.

V sodelovanju z zavodom Dobra pot imate tudi brezplačno pravno pomoč. Za starejše, ki se težko znajdejo v birokratskih vodah je to zelo dobrodošlo. Pa ni tako pogosto drugod po Sloveniji.

Kdorkoli pride k nam z dobro pobudo, naleti pri nas na odprta ušesa. Vsako dobro stvar skušamo podpreti in izvesti. Tako smo podprli tudi ta program.

Kdo ali kaj je Sašo Rojnik?

Oh, kaj vse ni. On je lovec, rogist, vozi stvari za Rdeči križ. Prostovoljec od glave do pete. Ampak takih zavzetežev imamo med prostovoljci kar precej, na primer gasilca, ki je dojenčku rešil življenje, ali človeka, ki ob svojih rednih sprehodih prostovoljno čisti okolico, pa človeka, ki je, ko nismo imeli Vitice, s svojim avtom vsak dan vozil starejše po opravkih. Dekle, ki ste ga srečali v sprejemni pisarni, je v času pandemije razvažala hrano in pakete ljudem.

Kočevski župan dr. Vladimir Prebilič pravi, da se pogosto dogaja, da so prostovoljci pogosto zelo skromni, nevajeni priznanj. »Pa saj sem sam imel največ od svojega dela«, pravijo. Kaj pomeni ta skromnost? Ali to, da se sami ne znamo pohvaliti, ali ne uvidimo, da je to kar smo storili veliko delo?

Mislim, da res ne prepoznamo lastnega dobrega dela. Vsaj pravi prostovoljci ne, ker se jim nekatere stvari zdijo same po sebi umevne. Ker živijo svoje delo. Prostovoljstvo živijo.

Po ljudskem izročilu iz teh krajev, naj bi v lokvi, imenovani Jezero, ki leži na vzpetini Čuk blizu arheološkega najdišča na Ajdovščini, živel lintver. To mitično bitje, po različnih interpretacijah gre za zmaja ali velikansko kačo, naj bi čuvalo ogromno jezero v notranjosti gore in Rodiku grozilo z naravnimi nesrečami.

Programi imajo v različnih občinah drugačna imena.

Z županjo se je pogovarjal Gojko Bervar.