Občina Škofja Loka

TINE RADINJA, ŠKOFJELOŠKI ŽUPAN: SEM PONOSEN PUŠTUC

Obisk pri županu Škofje Loke spominja na pogled lačnega na preobloženo bogatinovo mizo, saj prostovoljstvo tu obilno cveti. Škofja Loka zares skrbi za svoje prostovoljce, čeprav župan pravi, da so vsakič v dilemi, koga podpreti bolj ali manj. Ali razdeliti tistih 900 evrov med vse enako, ali nekatere obetavne projekte podpreti bolj. Kot se zdi, jim balansiranje kar dobro uspeva.

Kaj bo s tristoletnico Škofjeloškega pasijona?

Vedemo se, kot da bo vse v redu. Priprave tečejo. Velika noč aprila 2021 je blizu, pa hkrati daleč. Prostovoljke in prostovoljci, ki so srce pasijona, se tudi že pripravljajo. Režiser dela z njimi. Ob ukrepih proti epidemiji pa nas hkrati skrbi. Do jeseni bomo delali, kot da bo vse v redu. Če ne bo, ga bomo pač prisiljeni prestaviti.

Prostovoljce ste že nabrali?

Tu je več prostovoljskih skupin, konec koncev so igralke in igralci tudi prostovoljci; 600 do 700 jih igra, še enkrat toliko jih je vključenih v organizacijo dogodka.

Jih je težko pridobiti? Ali pa se ponujajo kar sami?

Odgovor je: nekje vmes. Tako velik projekt, kot je Škofjeloški pasijon, ki je nedvomno največji kulturni in prostovoljski projekt v naši občini, s svojo pomembnostjo in sporočilom zelo pomaga pri pridobivanju prostovoljcev. Po drugi strani jih je pa zares potrebno pridobiti veliko. Tako da ne prihajajo le iz naše, ampak tudi iz sosednjih občin, pa še od kod. Laže je, ker se dogaja le vsakih šest let in to je sorazmerno dolgo obdobje. Eno leto trajajo priprave, pa nekaj časa po dogodku je še delo, potem je pa že čas počitka, kar je drugače kot pri prostovoljskih dejavnostih, ki potekajo nepretrgano.

Pasijon se sicer konča s smrtjo, vendar vseeno odpira upanje. V tej epidemiološki situaciji pravzaprav sporoča: ne obupajte.

Ja, res.

Pogovarjal sem se s kar nekaj župani in županjami krajev, ki so pridobili naziv »Prostovoljstvu prijazno mesto«. In pravilo je: vsi so bili prostovoljci. Vi ste začeli kot tabornik in šli skozi vse nazive, tja do starešine. Kaj bi rekli, vam izkušnje, ki ste jih pridobili pri tabornikih, kaj pomagajo pri današnjem delu v občini?

Ogromno. Vse kar sem se naučil o vodenju, organiziranju, sem se naučil pri tabornikih. Ponudili so mi varno okolje za učenje spretnosti, povezanih z naravo, še več pa socialnih veščin, ki so mi pozneje pri različnih funkcijah, službenih in prostovoljskih zelo pomagale. Hkrati pa je bilo udejstvovanje v slovenski taborniški, pa tudi svetovni skavtski organizaciji izjemna odskočna deska za druge prostovoljske dejavnosti.

Starši, ki otroka spodbujajo, naj se priključi tabornikom, si pravijo: tako se bo vsaj naučil reda. Pa ne gre zgolj za red. Predvsem bi rekel, da taborništvo usposobi za sprejemanje odgovornosti.

Mogoče sta v tem primeru »red« in »odgovornost« trda izraza. To kar dobimo pri tabornikih je bolj mehko, teže opredeljivo. Gre za socialno interakcijo s sovrstniki, biti odgovoren zase in hitro za tem tudi za druge. Kot taborniški vodniki smo že s petnajstimi leti prevzemali odgovornost za mlajše. V življenje to pripelje drugačne vrednote, ki jih dojemaš drugače, če jih živiš, zato jih ponotranjiš in ostajajo s tabo dalj časa.

Saj se razumeva. Tudi tisti, ki pri tabornikih niso vodniki, dobijo neki občutek za odgovornost do skupnosti, spoznanje, da gredo brez tega lahko stvari tudi zelo narobe. Pa hkrati, da kljub temu še vedno ostane čas za zabavo.

Tako. Dobiš spoznanje o tem, kakšna je vloga posameznika v timu, kako lahko podpreš skupno stvar. Res super izkušnja. Skoraj še bolj pomemben, čeprav pogosto spregledan, je pa občutek vključenosti, sprejetosti. Ne glede na to, od kod prihajam, kje so moje korenine, kaj znam, ko pridem prvič na taborniški sestanek, je ta občutek sprejetosti zelo močan.

Ko sem se po strmih stopnicah prebijal do vaše pisarne, sem si rekel: »Tale župan pa mora biti dober športnik, če jih prehodi nekajkrat na dan«. Pa saj ste športnik, a ne? Celo ekstremni športnik?

Športnik ja, ekstremni pa ne. Vsaj za potrebe zavarovalnice že ne. (smeh) Šport mi pomeni – kot izjemen mehanizem za sproščanje stresa – odmik v naravo v meditacijo, včasih razmislek z distance.

Redno se udeležujete tudi Teka štirih mostov.

Ponosen sem, da sem že od začetka član organizacijskega odbora. Mislim, da gre za prireditev, ki jo je mesto zelo potrebovalo, ker najpomembneje ni, koliko ljudi se je teka udeležilo, pomembno je tudi število ljudi, ki sodelujejo pri organizaciji, gre tudi za ljudi, ki so navijači. Povrh vsega je pa zadnje čase to sploh največja »fešta« v mestu. Povezava med prostovoljstvom in športom in na koncu zabava z druženjem je zlata vredna.

Zadnji Tek štirih mostov je bil virtualen. Kako pa je to videti?

Za letošnji tek štirih mostov še vedno upamo, da ga bomo lahko izpeljali v novembru, predvsem za najmlajše, za otroke iz vrtcev, osnovnošolce in srednješolce. Potem imamo še posebne teke, vrhunec pa je članski nočni tek. Z virtualnim tekom pa smo hoteli zlasti opozoriti, da tek ostaja, da je še vedno tu, ni izginil, in še posebej poudariti njegovo humanitarno noto. Vsak je lahko pretekel deset kilometrov, kjerkoli je že bil, vsi udeleženci pa smo bili povabljeni, da vplačamo simbolno startnino in s tem pomagamo škofjeloškemu društvu Tek štirih mostov.

Izvirate iz Puštala, soseda Škofje loke onkraj Sore. »Puštuc« bi vam rekli domačini. Med sosednjimi naselji se skozi slovensko zgodovino vselej pojavlja rivalstvo, tudi zmerljivke. Včasih so vas Ločani zmerjali z glavnikarji, žabarji, vi pa ste jim vračali s škofjeloškimi smojkami.

Se vam zgodi, da vam kdo v šali reče žabar, Puštuc.

Ne, te žaljivke so, žal, odšle, so zgolj še del etnološke dediščine, morda nesnovne dediščine teh krajev. Da pa sem Puštuc, mi pa povedo, saj jim tudi jaz kot ponosen Puštuc to povem. Tudi zato, ker je bil Puštal v času mojega odraščanja res idiličen kraj, kjer se je, morda prav zaradi športnega povezovanja, gradil tudi duh kraja, to pa je fino.

Niste prvi župan Škofje Loke, ki izhaja iz Puštala. V 19. stoletju je tu županoval tudi Jurij Pokorn.

Nisem vedel. Od kod neki v Puštalu bi pa bili Pokorni? To me bega.

Tako Škofja Loka kot Puštal, ki ga, najbrž bi bila za vas to žalitev, imajo za predmestje Loke …

… seveda je obratno …

… sta polna zgodovine.

Saj so še druga naselja, ki segajo več stoletij v zgodovino, pa so še danes živa, od Suhe s svojim narečjem, lahko mu vsaj rečemo tako, prek Godešiča in Fare in dobro je, da jih uspemo skupaj z njihovo zgodovino ohranjati še v 21. stoletju.

Pri toliko zgodovine bi bilo že prav čudno, če ne bi imeli tudi muzejskega društva.

Oni so, kot razumem, tudi najstarejše stalno delujoče domoznansko društvo v Sloveniji. Njihov najpomembnejši projekt so Loški razgledi z najrazličnejšimi domoznanskimi besedili o Škofji Loki.

Med društvi, ki temeljijo na zgodovini so tudi Rovtarji, društvo za obujanje smučanja in kolesarjenje po starem …

… in za ohranjanje športno-etnološkega izročila. Rovtarji na svoj šaljivi, ljudski, prej bi rekel etnološki, ne toliko zgodovinski način, na svoja »tekmovanja« pritegnejo veliko ljudi. Zelo mi je všeč povezava smučanja po starem in Pokala Loka (ki je drugo največje otroško tekmovanje v smučanju na svetu), ki v tej simbiozi dobro živita.

Med društvi pade v oči Hrvaško kulturno društvo Komušina. Je tu v Loki tako močna hrvaška skupnost?

To društvo je, mislim, najmočnejše hrvaško kulturno društvo v Sloveniji. Pokriva večji del Gorenjske, pa še kakšno drugo občino. Že desetletja se trudijo ohranjati hrvaško kulturo iz območja Komušine, od koder jih večina tudi izvira. Priseljevanje sem je potekalo v več valovih, najprej že v začetku sedemdesetih let, ko je delovno silo potrebovala industrija v Loki in Železnikih. Ko je Jugoslavija razpadla, je sem prišlo veliko beguncev, ki smo jih lepo sprejeli in zelo dobro sodelujemo. Gre že za tretjo, četrto generacijo priseljencev, ki so povsem integrirani in sodelujejo tudi v vseh drugih društvih. V tem društvu pa ohranjajo prvine svoje kulturne identitete. Njihov najpomembnejši dosežek je srečanje kulturnih skupin iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne, kjer predstavijo svojo glasbo in plese.

Glede na število društev v Škofji Loki se mora pri vas zares vse leto dosti dogajati.

Vsak župan, ki želi dobro izkoristiti vire, ki so mu na voljo, bo prepoznal, kakšen vir za kulturno, športno, turistično, socialno dogajanje v mestu so prostovoljske organizacije in tisti, ki delajo v njih. Devetdeset odstotkov kulture v našem mestu temelji na njihovem delu. Pri športu je tega še več.

Ko gledam, koga vse sofinancira občina, ugotavljam, da ste zelo muzikalično mesto. Dva orkestra, Kvartet Tartini, dve glasbeni šoli. Pravzaprav bi morali prebivalci ves čas prepevati …

… Seveda, ob tem ne smemo pozabiti pevskega zbora, ki pa je sploh razred zase. Všeč mi je, da se dejavnost vseh naštetih kaže v utripu na ulicah, da, na primer, glasbena šola pokaže svoje uspehe s festivalom Glasbena Loka, da imamo festival pihalnih orkestrov Loka jo piha, da vsi ostali, ki muzicirajo, velikokrat nastopajo na različnih prireditvah. Skratka, da se ves čas kaj dogaja, da se nikoli ne zaustavi v nekakšnem zatišju.

Pa še društvo Luft. Zanimivo ime, če ne veš, da gre za okrajšavo Loškega umetniškega društva na prostem.

To društvo deluje skozi vse leto. Letos žal ne. Upam, da se bodo zdravstvene razmere obrnile na bolje. To društvo je zelo dober primer, kako lahko majna skupina, ki si želi nekaj narediti, bistveno pripomore k mestnemu utripu. Luft je povprečno petkrat na leto, je priložnost za vse ustvarjalce, ki doma kaj ustvarjajo, ki so kakovostni, da se predstavijo. To nadgrajujejo še glasbene skupine, poulično gledališče. In petkrat na leto je za Loko to velika popestritev. Stvar so si zamislile prostovoljke in jo vodijo že nekaj let.

Zavod O, domnevam, naj bi združeval mladino z različnimi interesi.

Zavod je ustanovil Klub škofjeloških študentov za ustvarjanje produkcije, upravljanje s prostori in v nekaj letih so dejavnost razširili na mnoga področja: mladim nudi prostovoljske priložnosti, zabavo, delavnice, kulturni center, večgeneracijski center vodimo prek Zavoda O. Res, zelo razvejane dejavnosti.

Škofjeloško prebivalstvo je relativno mlado, v povprečju mlajše od štirideset let. Naj bi torej Zavod O pritegnil to skupino, mlajšo od povprečja?

Generacije, mlajše od 40 let, so kar široke. Največja dodana vrednost zavoda je, da ponuja prostor za ustvarjanje ali iskanje lastnega izraza za generacijo na prehodu iz srednje šole na fakulteto. Ko si mlad človek želi možnosti za ustvarjanje, ko bi rad pripravil razstavo, koncert, mu lahko nekaj ponudimo: tu je prostor, tu so možnosti, zdaj se pa izkaži. Zelo dobro nam tečejo tudi programi evropske prostovoljne službe, oziroma evropske solidarnostne službe. Ves čas gostimo večje število prostovoljcev, pa tudi mladi Ločani in Ločanke se lahko preizkusijo v programih na tujem.

Projekt Mladi in stari – aktivno staranje ni vezan samo na Slovenijo?

To je naš glavni mednarodni projekt, s katerim smo s partnerskimi mesti, s partnerji iz 12 držav, uspeli na razpisu Evropa za državljane. Tu smo poskušali zajeti potrebe starejših – tudi potrebo po prostovoljskih dejavnostih. Pri tem smo računali na sodelovanje našega Društva upokojencev. Tako aktivnega društva si lahko vsak župan samo želi: imajo prek 1000 članov, sekcije, več pevskih zborov, uspehe na športnih tekmovanjih. Rekli ste, da smo mlada občina. Natančneje bi bilo: relativno mlada, če se primerjamo s podobnimi občinami v Zahodni Evropi. Sicer pa se naše prebivalstvo stara, tako kot drugod; imamo morda malo večji naravni prirast, ampak starejših je vse več. Razvijati moramo kakovostne programe, s katerimi bi nagovarjali starejše. Zanimivo pa se mi zdi, da so izzivi v teh dvanajstih navzven različnih mestih zelo podobni.

Je danes v Loki laže biti star, kot recimo pred leti?

Pomembno je, kako oblikujemo programe. Pri starejših gre namreč za zelo heterogeno skupino ljudi. Na primer, da se kakšen upokojenec pri šestinšestdesetih želi udejstvovati pri kolesarskem društvu, saj zdaj prekolesari več, kot je kadarkoli prej, da morda upokojenka pri 75. želi ustvarjati stvari, za katere prej ni imela časa. Univerza za tretje življenjsko obdobje ima večino programov ves čas polnih, mi pa podpiramo, da se to še razvija. Starejši občani (starost ni nujno povezana s številom let) zahtevajo povsem druge programe: programe varstva, podpore, različnih veščin, podpore pri ostajanju doma in seveda tudi institucionalno varstvo.

Kakšno društvo s seznama vaših društev izstopa že zaradi imena. Na primer Društvo povprečnega rolkanja. Povprečnega?

Fantje in dekleta rolkarji, so začeli že pred več kot desetletjem graditi rolkarski poligon. Tam se družijo. Pred nekaj leti smo ustanovili društvo. Morda je to le malce objektivno, malo pa je to tudi sarkastična ocena njihove spretnosti – in tako smo prišli do pristavka »povprečnega«.

Za gradnjo tega poligona imate vi kar nekaj zaslug. Tedaj ste bili še podžupan.

To je eden meni ljubših projektov. Danes, ko grem pogosto mimo, ugotavljam, da je ves čas poln. To, da projekti zaživijo, je pa za župana najlepše. Zame že.

[1] Škofjeloški pasijon (latinsko Processio locopolitana) je dramsko besedilo, ki ga je okrog leta 1715, z nadaljnjimi popravki pa do 1727, po predlogah starejših slovenskih pasijonskih procesij napisal loški kapucin, pater Lovrenc Marusič oziroma oče Romuald iz Štandreža. Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Besedilo je v slogu verzificiranih monologov nastopajočih oseb organizirano v 13 podob (slik), povzetih po svetopisemskih besedilih. Sestavlja ga 869 verzov v starološkem narečju, zato lingvisti domnevajo, da so pri izdelavi besedila očetu Romualdu (po rodu Primorcu) pomagali še domačini. Pasijon je zasnovan kot procesija, ki se zaustavlja na določenih točkah srednjeveške Škofje Loke. Vir Wikipedija.

[2] Loška smojka je jed iz repe, prosene kaše, skute in smetane, ki se dolgo kuha in nemalokrat zato tudi prismodi. Od tod ime. V prenesenem pomenu pa izraz pomeni neumneža.

Z županom se je pogovarjal Gojko Bervar, prostovoljec Slovenske filantropije.