Najboljša prostovoljska zgodba 2024

Naziv Najboljše prostovoljske zgodbe v letu 2024 prejme serija štirih intervjujev OBRAZI PROSTOVOLJSTVA, ki so ga za Večer pripravile idejna vodja Andreja Kutin ter novinarke Vida Božičko, Tjaša Gajšek, Brina Kerič in Franja Žist.

"Brez prostovoljstva bi bila družba bolj hladna in čisto drugačna," je decembra lani novinarki Tjaši Gajšek dejala mlada prostovoljka Iva Kodrin. Človek, ki "v času instant doživetij, potreb in zaužitij", če citiramo novinarkine besede, izstopa iz kolesja in podarja ta hip največje vrednote – čas, energijo, naklonjenost, empatijo. Serija Večerovih zgodb o Obrazih prostovoljstva je dokaz, da je moč najti posameznice in posameznike, ki nekoga drugega – čeprav le za hip ali dva – postavijo na prvo mesto, pred sebe. Ostarelo stanovalko doma upokojencev, članico Rdečega križa, učitelja, ki begunce uči slovenskega jezika, … Novinarke in novinarji, ki so šli na teren, poiskali ljudi, ki del svojega življenja namenjajo prostovoljstvu, jim dali glas in obraz, kar danes v medijih ni samoumevno, si zaslužijo ne le priznanja, ampak vse naše spoštovanje. Egoistično usmerjeni družbi namreč postavljajo ogledalo – številni potrebujejo našo podporo. Tam zunaj so ljudje, ki potrebujejo pomoč, a so tudi številni, ki to pomoč nudijo. Negujmo to empatijo.

Posebno priznanje prejme prispevek "Videl sem Sirijo, Afganistan, Irak, Ukrajino ... A nič ni hujše kot Gaza." novinarja Aljaža Vrabca, objavljen v Delu. 

Posebno priznanje prejme novinar Dela Aljaž Vrabec za zgodbo z naslovom "Videl sem Sirijo, Afganistan, Irak, Ukrajino ... A nič ni hujše kot Gaza". Vrabec je v času, ko se je izraelski genocid nad Palestinci razmahnil do neizrekljivih ravni krutosti in razčlovečenja, opravil intervju s kirurgom Tomom Potokarjem, ki o zgodovinskem zločinu priča neposredno, na podlagi vsakodnevnega stika z žrtvami. Novinar je sogovornika spraševal natančno, zato sogovornika bralcu nista zamolčala brutalnih podrobnosti in nista puščala dvoma: 80 let po koncu druge svetovne vojne se zločini nad človeštvom ponavljajo. Potokar v humanitarnih odpravah deluje že več kot 40 let in ostaja prostovoljec tudi po upokojitvi. Bistvo prostovoljstva je opisal kot odnos med posameznikom in človeštvom: "V Gazi živita dva milijona ljudi. Nobenega razloga ni, da bi bilo moje tveganje kaj bolj posebno od njihovega. Jaz imam izbiro. Nihče me ni prisilil, da sem šel v Gazo."