Občina Velenje

»Sodelovanje v še tako majhni prostovoljski dejavnosti je prijeten občutek.«

Intervju s podžupanom Mestne občine Velenje Petrom Dermolom   - G.Bervar

Bilo bi čudno, če bi Velenja ne bilo na seznamu Prostovoljstvu prijaznih mest, saj je v številne zidake tega mesta vloženega veliko dela mnogih prostovoljcev. Zlasti v delu mesta, ki je bil dograjen pred 60 leti, so sodelovali tudi prostovoljci.

Prostovoljstvo se je v Velenju začelo razvijati že takoj po koncu druge svetovne vojne, ko so tudi s prostovoljnim delom kopali premog, saj je bilo treba oskrbeti prebivalstvo. Takrat je imelo Velenje okoli 1300 prebivalcev, danes jih je 33.000 in v teh letih se je mesto venomer razvijalo in gradilo. Lahko si predstavljamo kakšna odgovornost jim je ležala na ramenih, koliko zidakov so položile roke prostovoljcev. Resda je bila ta »prostovoljnost« vsaj spočetka tudi malce prisilna, pogojevala je dostop do na novo izgrajenih stanovanj, vsekakor pa je bila vseeno tudi dobra izkušnja za prihajajoče generacije, tudi moje. Mislim, da so prostovoljske vrednote veliko bogastvo. Če znaš živeti z njimi, sem prepričan, da je življenje v Velenju lahko veliko lepše, sploh v času plenilskega kapitalizma, ki razširja nekatere povsem drugačne vrednote.

Bi rekli, da si je kdo od tedanjih prostovoljcev, morda tega tudi ni vedel, ko je zidal novo Velenje, zidal tudi svoj dom.?

Mislim, da je bilo takih kar veliko; novih stanovalcev, seveda v tedanjih razmerah družbene lastnine. V tistih časih je nastal naš kulturni dom, pa razni vrtci, otroška igrišča, avtobusne postaje, parki – vse to je bilo zgrajeno s prostovoljnim delom. Največja prostovoljna akcija pa je bila tista iz leta 1956, ko je bilo treba regulirati 270 metrov struge reke Pake – pri tem delu je sodelovalo več kot 70 odstotkov prebivalcev Velenja. Mislim, da je bilo tedaj narejenih več kot 45.000 udarniških ur. Ob gradnji novega Velenja pa je bilo opravljenih več kot milijon udarniških ur. Danes je, še zlasti pri starejših, kar veliko nostalgije za tistim časom navdušenja in solidarnosti.

Kaj mislite, koliko je te prostovoljske zavesti sploh še ostalo?

Zdi se mi, da je je danes precej. Pomembno je, da je ta tudi v glavah občinskih odločevalcev, ker lahko prostovoljstvo spodbujamo tudi prek posameznih programov, kar nam kar dobro uspeva. Se pa pozna, da se je sistem spremenil. Če je nekoč recimo sosedska pomoč pomenila vrednoto, lahko po današnji zakonodaji hitro postane delo na črno.

Danes obstajata dve vrsti miselnosti. Prva je: to, kar dobim zastonj, ni dosti vredno. In druga: denar ni vse. Katera je v glavah ljudi bolj navzoča? Pokusimo na primeru: gotovo imate čistilne akcije, kako intenzivno se jih ljudje v Velenju udeležujejo?

V Velenju imamo vsako leto 3000 dogodkov, ki jih pripravljajo različne organizacije in društva, velik del teh dogodkov je prepleten s prostovoljstvom. Vsako leto imamo dve čistilni akciji in vsakič smo z udeležbo ljudi zadovoljni. Ampak to je samo na občinski ravni, podobne uspešne akcije imajo tudi vse naše krajevne skupnosti.

Koga prej prepričate naj sodeluje: starejše ali mlajše ljudi?

Ne bi ločeval, sodelujejo kar vse generacije, ker starejši pripeljejo na te akcije tudi mlajše. Tudi sam se jih udeležujem že nekaj let. Resda pa je starejših še vedno več kot mlajših, torej nas čaka še nekaj dela pri promoviranju prostovoljstva na nekaterih področjih.

Tam v sedemdesetih letih je nemška javna televizija pripravila igrani dokumentarec s tole osnovno poanto: prek noči so iz Nemčije odšli vsi tuji delavci, gastarbajterji. Televizija je pokazala mogoče posledice: obstale so bolnišnice, saj je bil največji del oskrbnega kadra iz krogov teh delavcev, ustavil se je javni promet, ker so bil vozniki in sprevodniki delavci uvoženi iz tujine, mesta so se dušila v smeteh, saj so bili smetarji tujci. Televizija je dokumentarec naredila v času prvih znakov nestrpnosti do tujcev v Nemčiji. Uporabimo primer za naše potrebe. Kaj bi se zgodilo v Velenju, če bi se nekega dne, recimo zaradi administrativnih razlogov, ustavilo delo vseh prostovoljcev?

Zelo hitro bi se to pokazalo pri kakovosti bivanja v mestu, zraslo bi nezadovoljstvo med ljudmi, povečale bi se socialne stiske. Tega si v tem trenutku sploh ne znam natančno predstavljati.

Nekje sem prebral, da imate v Velenju osem poklicnih gasilcev. Nekdo iz kakšne druge države bi se smejal mestu s tako majhnim moštvom. A ta ne pozna naše tradicije prostovoljnega gasilstva.

Ko gledaš poklicno jedro res pomisliš, da jih je malo, a ko prištejemo k temu še množico prostovoljnih gasilcev, se pogled popolnoma spremeni. Pri nas prostovoljni in poklicni gasilci tesno sodelujejo, lokalna skupnost pa mora za to sodelovanje zagotoviti tudi osnovne pogoje. Pa še nekaj je, v gasilskih društvih se združuje veliko mladih ljudi.

V zadnjem času je eno najvidnejših imen boja za okolje Greta Thunberg. Njeni pogledi so med bojevnike za čisto okolje pritegnili mnogo novih prostovoljcev, še posebej mladih. V Velenju ne bi bila tako vplivna, saj se zdi, da je varstvo okolja v Velenju precej občutljiva točka.

Zares občutljiva točka. Vsaj v teh dneh je tako, ko razpravljamo o sosežigu alternativnega goriva oziroma v gorivo predelanih odpadkov. Je kar nekaj ljudi, ki sicer niso povezani z Velenjem, pa prihajajo v tem času k nam solit pamet, kaj in kako bi morali storiti, kar je malce nepošteno do naših prebivalcev. Pred tridesetimi leti smo imeli tu na Titovem trgu največjo ekološko revolucijo. To je bil čas, ko smo imeli resnično onesnažene reke, okoliški gozdovi so bili opustošeni, iglavci brez iglic, mrtvo jezero. Takrat smo se odločili, tako politika kot gospodarstvo in javnost, da bomo to sanirali in smo tudi naredili, pretežno brez pomoči od zunaj. Torej znamo. Saj so okoljska opozorila dobrodošla, lahko pa spodbudijo tudi veliko negativnih čustev, morda ne vselej upravičenih.

Najbrž spremljate stisko upokojenskih domov, kjer zaposleni ne zmorejo vsega. Normativi določajo, da ima delavec doma devet minut časa na dan za enega oskrbovanca. Če upoštevamo gibalno ovirane, od katerih nekateri ne morejo niti jesti brez pomoči. Brez prostovoljcev bi se marsikje vse zlomilo. Kako je s tem v velenjskem Domu za varstvo odraslih?

Tudi pri nas je pomoč prostovoljcev neprecenljiva, prav tako tudi medgeneracijsko sodelovanje, v katerega so vključeni vrtci, šole in naš Mladinski center. Mladinski center naredi veliko za pomoč starejšim; pri njih je tudi električni avtomobil, s katerim v okviru projekta Kamerat starejše prevažajo po nujnih opravkih.

Sicer sem se pa tudi sam udeležil ene od akcij za saniranje Doma za varstvo odraslih pred kakimi petimi, šestimi leti, kjer smo vsak po svojih sposobnostih pomagali pri prenovi, vse prostovoljno. Rečem vam, to je res prijeten občutek.

Že vse od leta 2014 od Slovenske filantropije prejemate naziv Prostovoljstvu prijazno mesto. Kaj mislite, da je bilo odločilno za izbor?

Odločilna je dejavnost ljudi, ki so sprejeli prostovoljstvo kot del svojega življenja. Pomembno je tudi medsebojno sodelovanje, posebej še medgeneracijsko. Vsako leto tudi na prireditvi za prostovoljce podelimo naziv Naj prostovoljec oziroma Naj prostovoljka in med njimi je veliko mladih. Ob 60-letnici nastanka novega Velenja seveda vselej opozarjamo na našo prostovoljsko tradicijo iz takratnih časov.

Bi lahko rekli da imate v mestu nek izdelan sistem, vizijo razvoja prostovoljstva, ki konec koncev vsebuje tudi finančna sredstva?

Vsako leto namenimo temu približno štiri odstotke mestnega proračuna, kar je okoli 1,7 milijona evrov. Prostovoljci pri nas delujejo tako rekoč na vseh področjih, od zdravstva, kulture, izobraževanja, športa, pristojne organizacije ali društva se potem prijavijo na naše razpise. Pomagamo torej s finančnimi vložki, pa tudi z brezplačnim odstopanjem prostorov za njihovo dejavnost.

Težko bi verjeli, da bi bilo lahko Velenje kot multikulturno mesto neprijazno do beguncev, migrantov ali prostovoljcev, ki jim skušajo pomagati.

Pred dvema letoma smo na Svetu razpravljali o tem, ali je mesto pripravljeno pomagati prišlekom v stiski in jih začasno tudi namestiti. Bile so tudi manjše skupine, ki so temu nasprotovale. Župan je opozarjal, da smo tudi sami mesto priseljencev in da bi bilo nasprotovanje pomoči ljudem, ki so v stiski zdaj, v nasprotju z zgodovinsko tradicijo mesta. Z njim je potegnilo tudi vodstvo občine. Vrata smo torej beguncem odprli, tu so ostali nekaj mesecev in nato odšli naprej; bilo ni niti ene same težave. Verjetno bi v Velenju danes naredili enako.