Občina Kočevje

Kočevje – Prostovoljstvu prijazno mesto

»In če bomo starostnikom znali pokazati spoštovanje in jim dovolili, da ohranijo svoje dostojanstvo, potem si bomo lahko rekli, da smo zdrava družba.« (dr. Vladimir PREBILIČ, župan Občine Kočevje)

Dr. Vladimir Prebilič je geograf, zgodovinar, predavatelj na univerzi, poleg tega pa opravlja še funkcijo župana v Kočevju. Že prve besede najinega pogovora napovedujejo, da bomo od njega izvedeli predvsem oprijemljive stvari in da ne bo veliko prostora za politični balast, pa tudi za opravičevanja ne. Kočevska občina je že drugič zapored prejemnica priznanja Prostovoljstvu prijazno mesto in župan o tem, zakaj se mu zdi priznanje zasluženo, ne premišlja niti trenutek.

Prostovoljstvo pri nas najraje poosebljamo s projektom Sopotniki, saj se je najbolje ukoreninil. Gre za skupino prostovoljcev, ki zdaj že kar kakšna štiri leta uspešno prevažajo starejše ljudi, ki potrebujejo prevoz. Na ta projekt smo kar ponosni. Nekateri ljudje s težavami pač težko pridejo brez pomoči do trgovine, zdravnika, lekarne ali pošte. S tem, ko jim s prevozi pomagamo, se tudi ne počutijo sami, zapuščeni in osamljeni. Od tega imajo nekaj tudi vozniki Sopotnika, to pa so največkrat mlajši upokojenci, ki s tem tudi sami ohranjajo neko socialno kondicijo, saj se s svojimi »strankami« tudi spoznavajo, pogovarjajo in jim pomagajo. Zato se nam ta projekt zdi tak, da ga je treba posebej izpostaviti. Seveda pa imamo še vrsto drugih prostovoljskih dejavnosti. Na primer prostovoljstvo med mladimi. Mladi namreč obiskujejo domove starejših občanov, tam nastopajo s svojimi predstavami: z igrami, glasbenimi točkami, ali pa gredo tja pač samo na obisk in starejšim berejo knjige, ki si jih ti želijo, pa sami ne zmorejo več brati. To deluje zelo dobro, pri tem tudi sami spodbujamo šole, naj se vključijo. In tako se srečuje mladost z izkušeno starostjo in starost z mladostno radoživostjo. »Biti star,« vedno pravim, »ni bolezen, starost je naravno dejstvo.« In če bomo starostnikom znali pokazati spoštovanje in jim dovolili, da ohranijo svoje dostojanstvo, potem si bomo lahko rekli, da smo zdrava družba. V društvih upokojencev imamo še en projekt, ki ga v občini tudi finančno podpiramo: organiziramo obiskovanja starejših ljudi na domu, jim odnesemo kakšno simbolično darilo, se pogovorimo. Tako vsaj malo pokažemo, da niso pozabljeni. Takih, pozabljenih, je v naši družbi zares preveč. S temi obiski pa skušamo vsaj malo omiliti miselnost, da so stari ljudje v družbi zgolj breme. Taka miselnost v družbi me tudi osebno boli. Na teh področjih se pri nas prostovoljstvo dobro širi. Je pa, naj povem odkrito, težko. Naše sedanje okolje je namreč naravnano izrazito storilnostno in pridobitno. Vsak, ki se česa loti, hoče danes biti za to nagrajen, plačan – v takem podnebju pa prostovoljstvo težko napreduje. Poleg tega pa se družba izrazito individualizira in Kočevsko ni pri tem nobena izjema. Individualizacija pa vsiljuje za družbeno sožitje nevarno misel: za sebe bom že poskrbel, za druge me pa nič ne briga. To so dejstva, ki vsaj mene izrazito motijo.

Vprašal sem vas o razlogih za priznanje, kljub temu, da imam pred sabo del utemeljitve za podelitev priznanja Prostovoljstvu prijazno mesto prav vašemu Kočevju. Piše: … »zaradi sistematične podpore prostovoljstva med občani, zaradi finančnega podpiranja prostovoljstva v občinskih razpisih, zaradi sofinanciranja dela mentorjev prostovoljstva, zaradi aktivnega sodelovanja župana in vodstva občine pri prostovoljskih razpisih.« Pri tem, zadnjem bi se ustavila. Razumem, kako lahko župan, vodstvo in občinski svetniki aktivno sodelujejo pri razpisih – z njimi lahko prostovoljstvo prek pomoči spodbujajo, lahko ga pa tudi zavirajo, češ, kaj nam bo zapravljanje občinskega denarja za to. To je pač vprašanje sprejemanja občinskega proračuna, kjer razpolagate z denarjem davkoplačevalcev. Ampak bolj me ta hip zanima, ali je v delu tega priznanja vključenega tudi kaj čisto vašega, osebnega prostovoljskega dela?

Seveda je. Sam si pravim, da se po ravnanju vodje merijo tudi rezultati: kaj počne, kako se vede, kakšen zgled daje. In dokler bom na tem mestu, bo pač tako. Ne morem stati ob strani. Vsako leto si določim termine, ko se vključim v prostovoljstvo. Včasih kot voznik v projektu Sopotnik ali pa kot udeleženec medgeneracijskih srečanj, kjer se družimo, se pogovarjamo. Obiskujem tudi starejše ljudi na domu. Pa ne samo jaz, to delata tudi podžupana, direktorica občinske uprave, nekateri člani uprave. Seveda imamo, podobno kot drugod, tudi mi čistilne akcije. Letos bomo spet počistili del okolja na Kočevskem in tu bo sodelovala celotna občinska uprava. Mislim da je tako tudi prav.

V utemeljitvi priznanja še piše, da ste ga dobili tudi zato, ker imate vizijo razvoja prostovoljstva. Vizija razvoja je po mojem pojmovanju nadgradnja tega, kar že imate, torej prihodnja razširitev dejavnosti, če imenujemo stvari bolj preprosto.

Razširjamo projekt Sopotnik. Kupili bomo še eno vozilo, toliko je zanimanja. Čeprav med nekaterimi starejšimi še vedno tli dvom: »Ali mi to sploh pripada?« »Seveda vam pripada,« jih prepričujem. »Avtomobili in vozniki so tu vam v pomoč, ne zato, da neuporabljeni stojijo.« Želimo si bistveno več medgeneracijskega sodelovanja. Letos uvajamo prek študentskega dela pomoč starejšim. To sicer ne bo čisto prostovoljstvo, vendar bi radi z nekim minimalnim finančnim vložkom mlade naučili občutljivosti do ravnanj in težav ljudi, ki potrebujejo pomoč, česar tisti, ki nimamo težav, pogosto niti ne opazimo. Pa so tu, okrog nas. In morda bodo tisti mladi, ki bodo ugotovili, da jim taka pomoč izpopolni in tako tudi osreči življenje, nekoč v novih skupinah prostovoljcev. Tretja stvar je nadgradnja dela društev upokojencev. Zakaj ne bi njihovi člani prišli v šole. Imamo, recimo, kup upokojenih učiteljev, ki lahko sedanjim učencem povedo, kakšna je bila šola nekoč, hkrati pa lahko spoznajo, kaj se je v njej spremenilo v novih časih. Skratka tu je dovolj prostora, da lahko stike dvignemo na višjo raven. S tem pa spodbujamo tudi mlajše, da začnejo razmišljati o tem, da so takšna srečanja zanimiva in da lahko sami morda z drugačnimi oblikami prostovoljstva pomagajo še drugim – na primer sošolcem, ki imajo težave v šoli. S tem se nam bo bazen prostovoljstva povečeval. Občina, v kateri se kar naprej kaj zanimivega godi, dogaja pa se tudi zaradi prostovoljcev, je bolj privlačna za njene prebivalce. V njej je tudi prijetneje živeti.

Prebral sem, da imate pri vas nekaj, česar drugje ne zasledim tako pogosto: društvo Sožitje, to je društvo za pomoč staršem otrok z motnjami v duševnem razvoju. Za kakšno pomoč pravzaprav gre?

Mi sicer imamo institucionalizirano varstvo za te otroke, ampak ne gre za to. To je dodaten program za take družine: za izlete, kopanje na morju, česar sami socialni programi pogosto ne omogočajo. Mi prek donacij zberemo denar in ga nakažemo društvu oziroma prizadetim. Ne gre sicer za velik denar, pa vendar … en tak paket denarja zanje pomeni letovanje za deset dni. S tem, ko tako ponujamo roko, pokažemo tudi, da nam ni vseeno. Konkretno: dvakrat smo se na občini odpovedali sejninam in ta denar nakazali društvu Sožitje. Lani smo skupaj z Rdečim križem in Centrom za socialno delo tako zbrani denar namenili starejšim za nakup življenjskih potrebščin. Letos bomo skupaj s podjetji na kočevskem omogočili nekaterim starejšim, da bodo prvič v življenju sploh videli morje. Desetim bomo omogočili brezplačno letovanje. To smo prvič naredili lani in ne morem povedati, kakšno je bilo veselje. Institucionalno pa sicer občina prostovoljske dejavnosti podpira prek razpisov, vsako leto namenimo skupaj okoli 800 tisoč evrov. Vsako leto se ta znesek povečuje, tudi zato, ker je kandidatov vse več, saj se prebivalstvo v občini stara in vse več ljudi je potrebnih pomoči.

Dobro, poglejva malo pod kožo teh vaših prostovoljcev. Ali se prostovoljskih akcij, vzemimo na primer čistilne, udeležujejo v glavnem isti ljudje?

Žal, res, vsako leto se pojavijo v glavnem isti ljudje. Malo »pritiskam« na ravnatelje šol, naj se jih udeležijo tudi njihovi učenci, tako se na čiščenju okolja vsaj deloma pojavijo tudi nove generacije, med starejšimi pa se vidimo skoraj sami znani obrazi iz prejšnjih let. Ne uspe nam. Čeprav se trudimo, res se trudimo, prepričujemo ljudi, naj sodelujejo, ampak prisiliti ne moreš nikogar. Po letošnji čistilni akciji gremo tudi v pogozdovanje, pa lahko v naprej povem, da bodo prišli spet isti ljudje. To me skrbi. Ne vem sicer, kako je v drugih občinah, ampak res bi rad videl, da bi se mlajši bolj vključevali. Zadnjič smo se o tem pogovarjali v neki družbi in eden tipičnih odgovorov je bil: »Saj jaz ne smetim, zakaj bi pa pospravljal za drugimi.« Vem, da je težko spreminjati vzorce vedenja, ki bi ljudi navadili k odgovornejšemu odnosu do okolja. Ampak to, da pospravljamo, opozarjamo, da je to, kar počnejo, pljunek v naš, pa tudi v njihov lastni obraz, je že pot k spremembi vzorca. Za to pa je potreben čas. Prepričan sem, da bomo stvari na dolgi rok spremenili, in to lahko utemeljim tudi na nekaj dejstvih. Pri nas, recimo, vodimo kataster divjih, črnih odlagališč. Po desetih letih čiščenja ta sicer še vedno obstajajo, jih je pa manj in tudi količina smeti na njih se zmanjšuje. Napredek torej je, a za večje uspehe je to stvar generacijskega razmisleka.

Se vam kdaj zazdi, da so prostovoljci posebni ljudje?

Brez dvoma so. Sam glede na izkušnje delim prostovoljce v dve skupini: na tiste, ki se za to odločijo iz trenutnega vzgiba, zato ker se je nekaj zgodilo v njihovi okolici in so sami začutili, da je nekaj treba narediti ali pa smo jih k temu spodbudili drugi, in na druge, Prostovoljce z veliko začetnico – za prostovoljstvo so se odločili, ker je to zanje poslanstvo. To so na primer naši »Sopotniki«, nikoli jih ni treba prositi, moledovati, niti eden se ne vpraša, ali bo od tega kaj imel. Želel bi si, da bi sprva povečali prvo, recimo ji »dnevno« skupino, skoznje pa z ozaveščanjem razvili skupino zavzetih Prostovoljcev. Res jih je za zdaj še malo, a gre za izjemne, dobre ljudi. Z njimi se srečujem in to so brez dvoma najlepši trenutki v času mojega županovanja.

So pa to srečni ljudje.

Nedvomno. Veste, ko se dobim z njimi, je v zraku polno pozitivne energije, smeha, nobenega jamranja in pritoževanja. Ti ljudje preprosto verjamejo v dobro.

Pogosto se zgodi, da prostovoljci, ki jih v nekem letu prepoznajo kot »naj-prostovoljce«, ne želijo priznanj. Pravijo: »Saj sem sam imel največ od tega.«

Saj je tudi res; najlepša stvar v življenju je osrečiti druge. Tudi samemu, kadar vozim ljudi v okviru akcije Sopotnik, je, ko začutim hvaležnost ljudi, toplo pri srcu, da sem s tem, ko sem naredil nekaj malega, kar mi ne jemlje dosti energije, hkrati povzročil veliko dobrega. V resnici ti pa to energije ne jemlje, ampak ti jo celo še dodaja.

Z županom se je pogovarjal Gojko Bervar. 

UKREPI OBČINE KOČEVJE V ČASU EPIDEMIJE:

Občina Kočevje je vzpostavila interventno oskrbo starejših in rizičnih skupin prebivalcev. Na telefonski številki 070 183 048 lahko naročijo dostavo nujnih življenjskih potrebščin. Telefonska številka je odprta od ponedeljka do petka, med 8. in 12. uro.

Starši, ki nujno potrebujejo varstvo otrok, se lahko za pomoč pri organizaciji varstva obrnejo na e-naslov kristina.krkovic@kocevje.si.

Za psihološko podporo v duševni stiski ob soočanju z epidemijo koronavirusa sta na voljo telefonska številka za odrasle (040 314 564) ter številka za mladostnike in otroke oz. starše (01 893 11 08). Odprti sta vsak dan med 7. in 19. uro.

Štab civilne zaščite Občine Kočevje poziva k pomoči občanom in zbira mrežo prostovoljcev preko Rdečega križa Kočevje. Prijave zbirajo na prostovoljci.kocevje@gmail.com ali na 041 780 771.

Občina Kočevje in javni zavodi ter službe, katerih ustanoviteljica je, so za stranke dosegljivi preko telefona in elektronske pošte. Številni zaposleni delo opravljajo na daljavo. Kontakti zaposlenih na Občini Kočevje so v imeniku. Preko telefona in e-pošte delujeta tudi Upravna enota in sodišče v občinski stavbi.

Zaposleni v Kulturnem centru Kočevje delo opravljajo od doma. Za vprašanja so na voljo preko e-pošte (info@kck.si) ali telefonske številke 031 466 566.