Dr. Lili Steblovnik je doktorica medicine, specialistka ginekologije in porodništva, zaposlena v ljubljanski porodnišnici. Že to je kar velik zalogaj, ampak poleg zaposlitve svoje poklicno znanje in izkušnje predaja naprej tudi prostovoljsko v ljubljanski Pro bono ambulanti. To je ambulanta, ki že več kot dvajset let pod skupnim vodstvom Zdravstvenega doma Ljubljana, Slovenske filantropije in nekoč Karitas Štepanja vas, danes pa Rdečega križa Ljubljana, nudi zdravstvene, socialne in pravne storitve ljudem brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja.

Kako se je začela vaša prostovoljska pot v Pro bono ambulanti?

Pred par leti sem se odločila za nenavadno novoletno zaobljubo: imela bom leto dobrodelnosti. Držala sem se pravila, da vsaki prošnji ugodim. Če je prošnja za denar na ulici, dam najmanjšo enoto iz denarnice, vendar ne manj kot 10 centov. Na prošnje v obliki položnic, telefonskih pobud, prispevkov in še česa pa 5 ali 10 evrov. V tistem letu sem po elektronski pošti dobila prošnjo za pomoč dr. Vide Orožim Drame za delo ginekologinje v Pro bono ambulanti. Zavrniti seveda zaradi leta dobrodelnosti nisem mogla in tako sem pričela s prostovoljskim delom za ljudi brez zavarovanja. Zdaj to počnem že tretje leto, prej pa sem prostovoljila tudi na drugih področjih.

Kakšen pa je bil izkupiček vašega leta dobrodelnosti?

Koliko denarja sem tisto leto razdala, si nisem zabeležila. Celo življenje me je to vprašanje – dati denar ali ne dati – frustriralo, saj sem se v vsakem primeru po tem počutila malo neprijetno. V tem letu sem potem ugotovila, da taka dobrodelnost spodbuja zadovoljevanje egoistične potrebe po superiornem položaju, daje lažni občutek večvrednosti in le povečuje razlike in razdaljo med sočlovekoma. Dajanje denarja je brezosebno in tudi drugače sprejeto kot to, da nekomu posvetiš del sebe. Prostovoljsko dajanje energije, znanja in izkušenj mi daje občutek svobode in pomiri tisti del mene, ki bi hotel pomagati, zato ga še vedno opravljam. Je čisto dajanje, brez pričakovanja vračila, hvaležnosti in zahvale. Zelo iskreno. Uporabnikom - pacientom omogoča, da so dostojanstveni in se lahko počutijo spoštovane.

Kakšna je razlika med delom v porodnišnici in v Pro bono ambulanti?

V ambulanti se srečaš z večjim odstotkom marginaliziranih ljudi in takšnih, ki ne poznajo našega zdravstvenega sistema. Nekateri od njih imajo za sabo slabo izkušnjo s sistemom in posledično strah, da prostor, ki bi jih obravnaval na enak način kot druge, ne obstaja. To je za zdravnika kar izziv, ker zaradi tega strahu težko vzpostaviš kontakt s posameznikom, težko vzpostaviš zaupanje. Prav tako se mi zdi, da so zaposleni v ambulanti prijazni, odprti, srčni. Sprejemajo tudi druge načine življenja, kot naj bi bil naš. Poudariti moram še, da sem bila zelo presenečena nad tem, kako dobro opremljena je ambulanta – na voljo imam večino orodij kot v javnem sistemu. Od urejenega in čistega prostora, inštrumentov, ultrazvokov in možnosti napotitev.

Kaj vas pri prostovoljskem delu veseli, motivira?

Če se samo spomnim kakšnega prvega pregleda, ko na ultrazvoku ugotovimo, da bosta dvojčka, in je par zelo vesel, pa čeprav sta v težki življenjski situaciji. Potem jih celo nosečnost spremljaš, skrbiš za to, da so v redu, da se otroci zdravi rodijo … to so vedno lepe zgodbe. Nekatere potem pridejo v našo porodnišnico rodit in jim malce odleže, ko me vidijo tudi tam.

Kaj bi svetovali komu, ki se še odloča za prostovoljsko delo?

Zdi se mi, da bi vsak človek lahko podaril del svojega časa in izkušenj na tak način, seveda po svojih zmožnostih. Prostovoljstvo se mi vedno zdi zmaga za obe strani, saj obe strani dajeta in prejemata in čisto vsak človek ima kakšno danost, ki jo lahko deli naprej. Vse je dragoceno, pa naj bo vzgojni trenutek, pogled v drug način življenja, sprejemanje ali še kaj.