Lina Buršič je stara 21 let in prihaja iz Krškega. Trenutno zaključuje dodiplomski študij iz psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že od nekdaj rada dela z mladimi: Začela je z učenjem plezanja, potem je bila prostovoljka na poletnem letovanju v okviru Zveze prijateljev mladine, pomagala je kot prostovoljka v Mladinskem centru Brežice in bila vključena v nekaj projektov. Preko faksa je dobila priložnost, da se vključi v Mlade Zmaje, kjer deluje kot prostovoljka, poleg tega je aktivna članica in podpredsednica društva študentov psihologije Slovenije, pa tudi soustanoviteljica zasebnega Zavoda za Zvezde, preko katerega izvaja psihološke delavnice za mlade. V prostem času rada pleza in plezanja uči tudi otroke.

Kako se je prostovoljstvo zate začelo?

V to so me potegnili prijatelji oziroma so me kar navdušili za to. Preko njih sem spoznala, da je to področje zelo močno v našem kraju, je zelo razvito in se že vrsto let izvaja. Pritegnilo me je, ker sem videla, koliko to ljudem da, koliko dobrih izkušenj imajo in kako se preko tega med seboj povežejo. Moja prva prostovoljska izkušnja je bilo letovanje za otroke iz socialno ogroženih družin ali pa v težavah z zdravjem. Takrat sem bila stara 18 ali 19 let in sem se prvič pridružila kot pomočnica spremljevalcem. Zame je bila to super izkušnja, bila sem z otroki in jih spremljala. Potem pa me je vleklo še drugam.

Kaj zdaj počneš kot prostovoljka?

Trenutno sem prostovoljka v spletni svetovalnici Mladih zmajev, kjer na način »peer to peer« nudimo psihosocialno podporo mladim. Gre za obliko razbremenilnega pogovora, kar ni terapija, je pa psihosocialno svetovanje. Je delo z mladimi, vse od najstnikov do mladostnikov. To poteka preko Discorda, kjer imajo Mladi Zmaji DigiMC, digitalni mladinski center, in poteka tekstovno ali pa preko glasovnih sporočil. Razpisane imamo termine svetovalnice, ki so nekajkrat na teden, vendar lahko uporabniki kadarkoli pišejo in mi jim odgovorimo na vprašanja, ki jih postavljajo v povezavi z duševnim zdravjem ali pa nekimi stiskami in se na to odzivamo. Tako od nas dobijo podporo, na voljo smo jim za pogovor. Takšno prostovoljstvo lahko opravljamo študenti_ke psihologije ali sorodne smeri. Vsi pa smo pod mentorstvom, ki nam ga nudi psihosocialna svetovalka, ki pa je zaposlena strokovna delavka.

Kaj ti prostovoljstvo pomeni?

Že od samega začetka se mi je to zdela odlična izkušnja, da s svojim znanjem pridem tudi v prakso. Pa da pridem v stik s svetovanjem, ki ga drugače v okviru študentskega dela ne moreš opravljati. Zato je to zame super izkušnja, ker si pa v tem procesu pod mentorskim nadzorom in na voljo so ti tudi izobraževanja, podpora. Lahko se udeležujemo intervizij in se na ta način razbremenimo. Mi pa tudi razbremenimo druge, kar je res super izkušnja. In lepo je imeti ali pa dobiti ta občutek, da se nekdo zaradi tebe boljše počuti. Pa imam se tudi fino. Prinaša mi veliko zabave in sproščenosti. Popestri mi dneve.

Kako se počutiš, ko opravljaš prostovoljsko delo?

Prostovoljstvo me izpopolnjuje. Rada sem v oporo drugim ljudem in lepo je, ko dobiš povratno informacijo od osebe o tem, da se po vajinem pogovoru res počuti boljše ali pa da mu je zato malo lažje. Včasih je lahko to prostovoljsko delo tudi težko, ampak imam res super socialno oporo, ki mi jo nudi organizacija. Imam občutek, da če kaj rabim, se resnično lahko obrnem nanje.

Kaj prostovoljstvo prinaša v tvoje življenje?

To, da lahko izpolnjujem svoje poslanstvo, pridobivam nova znanja in kompetence, razvijam tudi svoje veščine, ki mi bodo pomagale kasneje v življenju. Ves ta stik z ljudmi in različne situacije, v katere si dan, mi dajejo veliko fleksibilnosti, pa predvsem to, da se v teh situacijah znajdeš in znaš poiskati informacije. Zdi se mi, da tako rastem – tako osebnostno kot tudi strokovno. V organizaciji pa se tudi povezujem z drugimi ljudmi in mi to veliko pomeni. Dobro se počutim, ker se tudi drugi počutijo dobro.

Bi podelila kakšen dober prostovoljski trenutek, nekaj, kar se ti je vtisnilo v spomin?

Največ mi vedno pomenijo nasmejani obrazi in lepe povratne informacije. Da si lahko na koncu rečem: »O, delam dobro in delam dobro za dobro drugih.« Tudi veliko mi pomeni povratna informacija s strani mojih mentorjev ali pa ko srečaš nekoga, s katerim si bil kot prostovoljec …

Ali na sebi opažaš spremembe, odkar si prostovoljka?

Veliko bolj sem prilagodljiva. Stvari lažje pogledam z različnih zornih kotov in situacije skušam razumeti širše. Bolj sprejemam in sem sočutna. Izboljšala sem svoje komunikacijske spretnosti, pa še marsikaj drugega. In tudi jaz sem skozi prostovoljstvo razvila neke strategije za soočanje s težjimi situacijami ter mislim, da jih znam bolje predelati.