Če pred tabu temami zapremo oči, jih s tem ne izničmo

- Sabrina Lever

Glavna področja delovanja Združenja DrogArt so informiranje, svetovanje in psihosocialna pomoč mladim, z namenom zmanjševanja škode na področju drog in alkohola. Pogovarjali smo se s prostovoljko Simono Nahtigal.

Si del prostovoljske terenske ekipe, katere namen je vrstniško izobraževanje mladih. Nam lahko na kratko opišeš kako izgleda tvoje prostovoljsko delo?

Delam na zelo specifičnem področju – področju zmanjševanja tveganj pri uporabi alkohola in drugih drog med mladimi. Delo je zato posebej zanimivo in dinamično. Glavni namen je res informiranje mladih, zato, da so opremljeni s potrebnim znanjem, da lahko sprejemajo odgovorne odločitve. Delo opravljamo večinoma na žurih, kjer običajno postavimo stojnico z našimi materiali. Ljudem predstavljamo naše programe, informiramo o psihoaktivnih substancah (kaj so, kakšne učinke imajo, kakšni so možni zapleti, kako poskrbeti zase in prijatelje…), spolnosti, konsenzu in ostalih temah, ki so aktualne v nočnem življenju. Za informiranje uporabljamo različna orodja, denimo letake, kvize, članke, igre (recimo spomin ali »Žurer ne jezi se!« v človeški velikosti) ali pa enostavno spontan pogovor. Sicer moje prostovoljsko delo zajema tudi informiranje na dnevnem terenu ter na spletnih platformah, pišem članke in še kaj. Vesela sem, da lahko rečem, da sem mentorica novim terenskim delavcem in delavkam. S kolegicami letos organiziramo tudi mednarodno usposabljanje Erasmus+ za mladinske delavke, kot smo me. Joj, na kratko je res vse težko opisat.

Kakšni so odzivi mladih, ko te srečajo na zabavah kot prostovoljko?

Različni, a skoraj vedno zelo pozitivni. Nekateri mladi najprej bolj tipajo, kaj počnemo prostovoljci na neki stojnici v klubu, kaj je naš namen in ali smo tam zato, da »solimo pamet«. Tisti mladi, ki pa nas že poznajo in vedo, da ne pridigamo, smo odprti in sprejemajoči, zelo radi pristopijo do nas. Nekateri samo na splošen klepet, drugi po materiale ali informacije, tretji nam zaupajo svoje življenjske zgodbe, četrti prihitijo po pomoč… Načeloma pa je vsem skupno, da jim je všeč način vrstniškega izobraževanja. Delamo na področju drog, ki so še vedno tabu, a se mladi o tem želijo pogovarjati, potrebujejo pa tudi kredibilne informacije. DrogArt ima v slovenskem prostoru že 20-letno tradicijo in v tem času smo uspeli vzpostaviti dobro ime na sceni in s tem zaupanje mladih.

Kaj pa tebi pomeni prostovoljsko delo z vrstniki? Zakaj vztrajaš tudi leta po tem, ko si študijsko prakso v DrogArtu zaključila?

Delo na DrogArtu je zame edinstvena izkušnja. Pridobila sem nešteto čudovitih izkušenj, znanja, prijateljstev in se na ta način osebnostno in poklicno razvijala. Delo je vedno dinamično, zanimivo, zabavno, imam možnosti kreativnega izražanja, razvijanja idej, izobraževanja, zaposleni pa nam prostovoljcem ob vsem tem nudijo neumorno podporo. Gre za organizacijo, s katero sem spoznala moč prostovoljskega dela in svojo ljubezen do dela z mladimi. Pomembno se mi zdi govoriti o temah, ki veljajo za tabu in katerih se drži stigma. Če pred njimi zapremo oči, jih s tem ne izničimo, le bolj na rob družbe potisnemo tiste ljudi, ki so že tako ranljivi. Znanje je zelo pomembno ne le na ravni posameznika, da se lahko informirano odloča o svojem življenju, temveč tudi na družbeni ravni, kjer lahko z ozaveščanjem krepimo razumevanje in empatijo. Menim, da z vrstniškim izobraževanjem mladim nudimo vsaj delček tistega, kar potrebujejo, kar jim je pomembno – začenši s sprejemanjem.

Nam zaupaš kakšen nepozaben trenutek, ki si ga doživela kot prostovoljka?

O tem vprašanju sem dolgo razmišljala. Nočem, da se sliši preveč osladno, a drugače ne gre – vsi trenutki so nepozabni. Naj bo zaradi štosov med terenci, zanimivih mednarodnih konferenc, neverjetnih anekdot iz partijev, slastne pice na sestanku ekipe, raziskovanje novih krajev, spoznavanje osebnih zgodb ali pa vabila, da se predstavimo v časniku Slovenske filantropije.

Se strinjaš, da prostovoljstvo po eni strani širi obzorja, na drugi strani pa ti omogoča, da braniš interese posameznikov in skupin, ki so potisnjeni ob rob?

Absolutno. Prostovoljstvo ni enosmeren proces, včasih ima učinke tam, kjer jih sploh nismo pričakovali. Večina prostovoljcev, ki jih poznam, pravi, da so se v prostovoljsko delo vključili zaradi želje po pomoči drugim, ostali pa zaradi lastnih občutkov izpolnjenosti, rasti, zadovoljstva, novih prijateljstev in še in še. To je zame najbolj čudovita lastnost prostovoljstva. Medtem, ko nekaj dobrega daješ v svet, nekaj dobrega delaš tudi zase. Vsak od nas ima možnost, da nekomu polepša dan ali olajša kakšno stisko – zakaj torej ne bi?

Zakaj bi svojim vrstnikom svetovala, da kdaj pogledajo tudi skozi oči prostovoljca?

Preden sem sama postala prostovoljka, sem sicer vedno z zanimanjem brala izkušnje prostovoljcev, a sem na koncu vedno zamahnila z roko, da vse lepo in prav, ampak jaz za to nimam časa. Verjamem, da se tako počuti tudi marsikateri bralec teh vrstic. A rada bi rekla: poskusi. Naše izkušnje so zelo raznolike. Nobene formule ali recepta ni, ki bi napovedal, kaj boš od prostovoljstva lahko odnesel, odnesla. A prepričana sem, da bo nekaj čudovitega.

S katerimi tremi glagoli bi opisala kaj ti predstavlja prostovoljstvo?

Težko najdem glagole, ker ne želim uporabiti besede »pomagati«. To se sliši zelo enosmerno, kot da smo trgovina, ki nekaj dajemo. Prostovoljstvo je mnogo več kot to. Je sožitje, solidarnost, ljubezen, enakovrednost, sprejemanje, učenje… No, pa sem presegla limit treh besed J

Na Združenju DrogArt, mladinski in humanitarni organizaciji, je v letu 2020 89 prostovoljcev opravilo 2.539 ur prostovoljskega dela.