Si predstavljate prostovoljko, ki že skoraj eno leto obiskuje ukrajinsko sirotišnico v Slavini, se igra z otroki, pomaga vzgojiteljicam, tja hodi tudi med vikendi in se je v tem času naučila ukrajinsko? Dobro, tudi jaz si jo predstavljam. Kaj pa bi rekli ob tem, da je stara le deset let? Tudi mi smo debelo pogledali ob tem dejstvu, a je resnica. Predstavljamo vam Suzano Poljšak iz Slavine, ki hodi v 7. razred osnovne šole.

V vašo vas so preselili 20 otrok od 1. do 7. leta starosti iz ukrajinske sirotišnice, skupaj z vgojiteljicami. Kako si izvedela, da bodo prišli in kako si jih prvič spoznala?

To smo izvedeli že v poročilih na televiziji in takoj sem postala radovedna. Ko se je začela vojna, sem prvič sploh slišala za to državo, Ukrajino, in sem hotela it pogledat, ker mi je bilo to neznano. Na začetku niso k otrokom spuščali nikogar 'od zunaj', ampak poznam Cvetko (gospa iz lokalnega okolja, tudi prostovoljka, op. a.), ki me je spravila notri na prvi obisk. Od takrat naprej sama hodim tja vsak dan.

Čisto vsak dan?

Na začetku ja – po šoli in med vikendi, tudi po štiri ure na dan. Zdaj hodim malo manjkrat, pa tudi nisem edina, ki hodim tja, še dve punci moje starosti prideta kdaj pa kdaj.

Kaj te vleče, da jih še vedno tako pogosto obiskuješ?

Da pomagam! Rada se igram z otroki. Pa zanimajo me druge države in ljudje, ki od tam prihajajo.

Verjetno si se zato naučila ukrajinsko, slišala sem, da jim tudi zapoješ kakšno ukrajinsko pesem. Koliko časa si potrebovala za to in kako si se naučila?

Par mesecev. Govoriti je dokaj lahko, pisati pa ne (smeh). Veliko sem se naučila v pogovoru z otroki in vzgojiteljicami, malo pa sem si pomagala tudi z aplikacijo Duolingo. Ampak lepo mi je bilo pa tam tudi, ko jih še nisem razumela.

Kaj vse pa počneš, ko jih obiskuješ?

Največ se z njimi igram, včasih kaj pospravim, počistim, pomagam pri obrokih … kadar imajo vzgojiteljice polne roke dela, grem z nekaterimi izmed starejših otrok v drugo sobo in jih tam zamotim.

Kaj pa tvoja družina, kaj oni pravijo na to, da toliko časa preživiš z njimi?

Ponosni so name!

Že razmišljaš kaj o prihodnosti, o šolanju? Kam nameravaš po končani osnovni šoli?

Dolgo sem bila prepričana, da bom šla na Srednjo zdravstveno šolo v Postojni, a v zadnjem letu sta se mi pojavili še dve želji – da bi postala vzgojiteljica ali pa da bi študirala ukrajinščino (in bi šla učit slovenščino v Ukrajino, ali pa ukrajinščino v Sloveniji).

Se ti zdi biti vzgojiteljica lep poklic?

Zelo, ker daš otrokom zgled, kako se lepo dela z ljudmi.

Kaj si pa recimo naučila ukrajinske otroke do sedaj? Recimo kakšno slovensko besedo?

Da se je lepo zahvaliti, ko nekaj dobiš. In to upoštevajo. Znajo tudi že kar dosti slovensko, en fant hodi že v prvi razred.

Imaš kdaj slab dan, pa raje ne bi šla na obisk k njim? Kaj narediš potem?

Imam, ja, ampak se bojujem s tem in potem grem.

Kaj misliš, da se bo zgodilo z otroki, ko bo vojne konec?

Mislim, da bodo šli nazaj v Ukrajino. Vem pa, da bo to zame zelo težko, ker sem se zelo navezala nanje.

Se zavedaš, da je to, kar počneš, prostovoljsko delo? Da si prostovoljka? Kaj ti to pomeni?

Se, ja. Zame je prostovoljec tisti, ki ima dobro v srcu.