Maya Lamm je 22-letna podiplomska študentka iz ZDA, ki se ukvarja z oskrbovanjem starejših in dojemanjem starosti po svetu. Poleti je dva meseca preživela tudi v Sloveniji, kjer je kot prostovoljka poučevala angleščino uporabnike v Centru dnevnih aktivnosti za starejše (DCA) v Ljubljani. Sogovornica z izostrenim občutkom za sočloveka in družbo je na začetku pogovora navdušila z odlično izgovorjavo nekaj slovenskih besed in se nato razgovorila o svojem delu, prostovoljstvu in dojemanju starosti na Japonskem, v ZDA in Sloveniji. Vabljeni k branju intervjuja!  

Pozdravljena! Se lahko na kratko predstaviš?
Ime mi je Maya, stara sem 22 let, prihajam iz ZDA in sem napol Japonka, tako da tudi na Japonskem preživim precej časa. Nedavno sem diplomirala, študirala sem nevroznanost in azijske študije. Med študijem sem med poletji delala v domu za starejše na Japonskem in domu za ljudi z demenco v Bostonu. Pri tem me je začelo zelo zanimati področje skrbi za strejše. Natančneje, kako mlajši ljudje obravnavajo starejše v različnih kulturah. Ob koncu študija sem prejela štipendijo, s katero mi financirajo, da eno leto potujem in spoznavam svojo strast v različnih kulturah. Tema mojega projekta je Kako družbe dajejo glas starejšim po svetu. Kako so videti medgeneracijski odnosi? Kako se pri razlikuje oskrba starejših? Zato sem trenutno v Sloveniji. Če omenim še svoje hobije, zelo tkem, ustvarjan tkanine na statvah, in izdelujem druge stvari s svojimi rokami.

Kaj te je pripeljalo v Slovenijo, kako si se znašla prav tukaj?
Vsi mi postavljajo to vprašanje! (nasmešek) Moje potovanje po Evropi v sklopu moje štipendije se je začelo avgusta. Slovenija je tako moja prva država. Slovenijo sem izbrala, ker še nikoli nisem potovala sama in me je skrbelo za lastno varnost. Želela sem si v Evropo, zbirala sem infromacije o različnih državah in na neki spletni strani prebrala, da je Slovenija 2. ali 3. najvarnejša država na svetu za samostojne popotnice. Poleg tega je bila na fotografijah videti zelo lepo, veliko je narave, kar me je zelo privlačilo. Nato sem slišala še za Kravji bal na Bohinjskem jezeru septembra ... Ne vem, kaj me je udarilo v glavo, ampak to sem si zares želela videti! (smeh) Tako sem pristala tukaj.

Odlično! Kakšni so tvoji dosedanji občutki?

Neverjetni! Srečna sem za vsak dan, ko sem bila tukaj in za vse ljudi, ki sem jih spoznala. Nisem imela dobrega načrta, le rezervirala sem letalsko karto in to je bilo to. Ko sem prišla v Ljubljani, sem se veliko sprehajala naokoli in po naključju spoznala tudi trenutno sostanovalko, s katero se odlično razumeva. Kmalu po prihodu sem se odpravila na Slovensko filantropijo, kot so mi svetovali znanci, da pridobim informacije o prostovoljstvu. Vaša sodelavka Irena mi je svetovala, naj se obrnem na DCA Ljubljana - Dnevni center aktivnosti za starejše. Zdaj delam tam. Nič hudega, da nisem imela načrta, ker se je vse izšlo.

Sliši se precej pustolovsko.
(smeh) Da, vseeno pa ljudem ne bi priporočala biti popolnoma brez načrta, ker je bil prvi teden res stresen. Ampak mislim, da bi bil še veliko bolj stresen, če bi šla v katero koli drugo državo. Zelo sem hvaležna za ljudi tukaj. Slovenija je majhna in vse je lahko dostopno. V ZDA sem obiskovala zelo majhno fakulteto in ko sem prvič prišla sem, sem svojim profesorjem pošiljala e-pošto: če bi naša fakulteta bila država, bi bila Slovenija. Vsi se poznajo med seboj! (smeh)

Kako je potekal tvoj redni delovni dan v DCA?
Delala sem v DCA Kunaverjeva in DCA Gosposvetska (v Ljubljani je osem dnevnih centrov). Ker ne govorim slovensko, so mi svetovali, naj poučujem angleščino enkrat na teden na vsaki od lokacij. Tako sem izvajal delavnice pogovorne angleščine za ljudi, ki so želeli vaditi angleščino. Pogovarjali smo se po eno uro na dan. Naredila sem tudi angleško-slovenski slovarček. Veliko delavnic je potekalo dvosmerno, tudi jaz sem se naučila precej jezika. Imam zvezek (pokaže), kamor sem si zapisovala, kaj sem se z uporabniki naučila - recimo Vreme, Šola, Živali, ... Res se ni zdelo, da bi jih učila, sem se pa veliko naučila.

Dvosmerna komunikacija, poučevanje v obe smeri, je bila tvoja ideja?
Ne, lahko si samo želim, da bi bila to moja ideja. Postavila mi jo je mentorica Maša Bastarda. Večkrat sem sicer imela pogovorne urice z večjo skupino ljudi. Večina mojih vprašanj je bila o Sloveniji in njeni kulturi, veliko sem se naučila. Poleg tega sem včasih na Gosposvetski, če prostovoljec ni mogel priti, izvajala vadbene delavnice. Bila je zelo zanimiva izkušnja, sčasoma sem se naučila vseh izrazov - roke gor, noge dol! Na teh vadbah so bile večinoma ženske in bile so zelo energične.

So bili tvoji uporabniki večinoma starejši?
Da, vsi so bili upokojeni. Na začetku sem mislila, da bom z delom tam izvedela več za svojo raziskavo, vendar sem ugotovila, ... da beseda starejši večkrat nosi napačno predstavo, saj ljudje mislijo, da starejši niso tako energični. Vendar sem se denimo udeležila ene vadbe, ki jo je vodila nekdanja balerina, stara 86 let. Nisem mogla slediti! Bilo je zelo težko. Vse ženske, bilo jih je 11, so vaje izvajale brez napora, jaz pa sem bila na koncu čisto prepotena. Ali prepričanje, da so starejši osamljeni ... Tukaj sem doživela popolno nasprotje. Ker v Sloveniji nisem poznala nikogar, sem bila jaz tista, ki sem bila na začetku zelo osamljena. Na DCA sem čutila, da imam tam svojo skupnost. 

Koliko ur na dan si običajno opravljala prostovoljsko delo?
Pouk, ki sem ga izvajala, je trajal po eno uro na dan. Običajno sem prišla tja in se udeležila še drugih delavnic. Ob sredah smo imeli dve uri pletenja in kvačkanja, nato pa angleščino. Prostovoljstvo sem opravljala le eno uro na dan, običajno pa sem bila tam 3-4 ure na dan.

Kakšen je načrt za naprej? Katera je naslednja država?
Čez nekaj dni grem na Nizozemsko. Tam je dom za ostarele, ki skuša uporabiti tehnologijo za kompenzacijo pomanjkanja negovalcev. Številni domovi po svetu nimajo dovolj delavcev. Tam bom en teden sodelovala v programu, nato pa bom za en teden še prostovoljka v bolnišnici, da spoznam nizozemski zdravstveni sistem. Pri tej štipendiji je vsak dan in vsak teden drugačen, zelo težko sploh opišem, kaj študiram (smeh).

Ali pogosto čutiš domotožje? Kaj počneš, ko se počutiš osamljeno ali negotovo?

To je odlično vprašanje. Prvi mesec, ves avgust, ko sem bila v Sloveniji, nisem čutila prav nič domotožja. Spraševala sem se, kaj je narobe z mano, saj imam vendar rada svojo družino, svoje prijatelje, zakaj jih torej ne pogrešam? Toda takoj s pričetkom septembra in deževnega obdobja me je zadelo. Zelo sem si želela domov! V tem času mi je s pogovori zelo pomagala moja sostanovalka, sicer pa tudi klici od doma, poslušanje glasbe, ... Naučila sem se kvačkati. Prej tega nisem znala, zdaj pa to pogosto počnem, ko sem žalostna. Zdaj sem se sicer začela počutiti domače v Sloveniji in sem nervozna, da grem na Nizozemsko, ker bom morala spet začeti znova.

Bi sicer ljudem priporočila prostovoljstvo?
Da, še posebej ljudem mojih let. Pri DCA je bila večina prostovoljcev članov ali starejših odraslih. Kot študentka sem na kolidžu doživela izkušnjo, da so bili edini ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, jedla in spala, ljudje mojih let iz naše majhne šole. Zdaj vem, da je zelo pomembno govoriti s člani skupnosti in ljudmi različnih starosti. Tako spoznaš kraj, v katerem živiš, in predvsem to, kako je živeti v njem, ko nisi več mlad. Prostovoljstvo je res dober način za spoznavanje ljudi različnih starosti.

Omenila si napačne predstave o dojemanju starosti in posebno konotacijo besede "starejši". Govorila si tudi o svoji izkušnji na Japonskem. Kakšne so kulturne razlike glede odnosa do starejših? Lahko primerjaš ZDA, Japonsko in Evropo?

Ne vem še dovolj o razmerah v Evropi, ampak razlike med ZDA in Japonsko so ogrooomne. Na Japonskem obstajata skorajda dve vrsti jezika. Eden od njiju je rezerviran za pogovor s starejši in gre za zelo spoštljivo, uradno obliko pogovora. Poleg tega obstaja še običajni ali neuradni način pogovora. Takšna razlika v angleščini ne obstaja (smeh). V japonskih otrocih je že zakoreninjeno, da spoštujejo starejše. Če ste na avtobusu, mlajši starejšim vedno odstopijo sedež in če tega ne storijo, jih imajo za slabe ljudi. V supermarketih na Japonskem so vsi znaki napisani z večjimi črkami, da jih je mogoče brati. Tudi najbolj natrpana mesta so zelo dostopna za invalidske vozičke. Celo infrastruktura je urejena tako, da bi ljudje ostali dlje v skupnosti.

Tudi v Sloveniji sem opazila, da v Ljubljani v centru ni avtomobilov in da je ob vsakih stopnicah klančina za invalidske vozičke. Ljudje vseh starosti veliko več hodijo kot v ZDA. V ZDA brez avtomobila ne moreš nikamor. Menim, da se prav zato veliko starejših ljudi počuti zelo izoliranih, kajti če nimajo avta ali družine, ki bi jih vozila naokoli, ali energije ali sredstev, da bi kam šli, ostanejo v svojih hišah. Slovensko podeželje je ob tem precej drugačno. Veliko zelenega, nato gruča hiš, in spet veliko zelenega. Ljudje rečejo, da si na vasi. V ZDA pa živeti na vasi pomeni, da gre za osamljeno hišo, naslednja je oddaljena recimo pet kilometrov. To je veliko bolj izolirano.

Na Japonskem sem delala v domu za ostarele - to zgodbo pogosto pripovedujem, ker odlično odraža, kako zelo spoštujejo starejše - v kateri so ljudem pomagali pri kopanju na prav poseben način. V državi je že tako zelo razvita kultura rednega vzdrževanja higiene, na Japonskem imate recimo neverjetno izbiro kopalnih kadi (smeh). V domu je bilo veliko ljudi, ki niso mogli več govoriti ali se niso mogli premikati, vendar so tudi takrat oskrbovalci poskrbeli za dostojanstveno umivanje. Starejšim so intimne dele prekrili z brisačo in nato na njihovo roko položili svojo roko ter jo vodili po telesu, da so se lahko "sami umili". Takšna malenkost ne vzame veliko več časa, vendar je takoj jasno, da spoštujejo življenje vse do konca.

V ustanovi, v kateri sem delala v ZDA, je šlo samo za denar. Tudi osebja niso imeli dovolj. Šefi zavoda so svoje stranke obravnavali kot da niso ljudje. Veliko razlik je.

Lahko rečeva še besedo ali dve o razpoložljivosti domov za starejše? V Sloveniji je to precejšnja teževa. Kako je s tem v ZDA in na Japonskem?

Natančne statistike ne poznam. Obe ustanovi, na katerih sem delala v ZDA in na Japonskem, sta bili zasebni, tako da čakalne vrste niso bile zelo dolge. Ampak tudi pri zasebnikih je v ZDA premalo delavcev, tako da si ne morem niti predstavljati, kako je pri javnih ustanovih. Grozljive zgodbe, ki prihajajo iz domov za ostarele v ZDA, so res srce parajoče. Tudi če prideš v dom, oskrba ni tako dobra. Kar pa ni krivda oskrbovalcev, to ni njihova krivda, gre bolj za to, da zdravstveni sistem v ZDA daje prednost denarju. Domove za starejše dojemajo kot način za pridobivanje denarja, ne pa oskrbo za ljudi.

Na Japonskem je pogosteje, da družinski člani skrbijo za svoje stare starše, zato so ljudje, ki končajo v domu za ostarele, tisti, ki imajo veliko denarja, ali tisti, ki potrebujejo intenzivno nego, ki je družine ne morejo zagotoviti same. Problem ni tako hud.

Zadnje vprašanje - kje se vidiš čez 10 let?

Ojoj, čez deset let! Ne vem niti za naslednje leto (smeh). Čez deset let bom stara 32 let. Verjetno bom aktivna v socialnem delu ali javnem zdravstvu. Življenja pravzaprav ne morem napovedati, vendar bi si na neki točki želela imeti družino. Mogoče ne pri 32 letih, takrat bom še mlada. Upam, da bom živela blizu staršev. Rada bi ostala blizu doma. V Sloveniji pogosto poslušam, kako pogosto se družinski člani vidijo med seboj. Moji stari starši živijo ali na Japonskem ali pa na drugi strani ZDA, zato jih vidim samo po enkrat ali dvakrat na leto. Res bi bilo lepo, če bi bila bližje družini. Moj odgovor na tvoje vprašajne je zelo nejasen, vendar je iskren.

Hvala za tvoj čas in pogovor.
Hvala tudi tebi in lep dan!