»Ko vidim, da otroci napredujejo, je to največje plačilo, ki ga lahko dobim,« mi zaupa Monika K., prostovoljka, ki v Hiši Sadežev družbe Črnomelj nudi učno pomoč. Zdi se, da je profesionalen, predvsem pa srčen pristop ta, ki pri tovrstnem prostovoljskem delu prinese največ pozitivnih rezultatov.

Kaj počnete kot prostovoljka?

Trenutno nudim učno pomoč iz matematike in kemije, za šesti in osmi razred. Po potrebi pa sem nudila tudi učno pomoč iz slovenščine, naravoslovja in osnov družbe. V okviru prostovoljne organizacije sem začela z nudenjem učne pomoči januarja letos, sama od sebe pa sem jo čez vsa ta leta nudila že večkrat.

Zakaj ste se za to prostovoljsko delo odločili?

Že od osnovne šole sem vedno komu nudila učno pomoč. Veliko mi je pomenilo to, da lahko nekomu pomagam in ni šlo za to, da sem delala uslugo in v zameno kaj pričakovala. Bolj se je šlo za to, da sem pomagala na tak način, da se osebi v življenju odprejo priložnosti in pogled na svet. Da je to, kar sem imela možnost doživeti, možno za vsakega.

Katerim otrokom nudite učno pomoč?

Naša vodja je v kontaktu s centrom za socialno delo. K njej center za socialno delo napoti starše in njihove otroke. Poleg staršev se morajo tudi otroci strinjati z vključitvijo v program učne pomoči, potem pa se dogovorimo o pogojih dela.

Kakšno je prvo srečanje z uporabniki?

Na prvem srečanju predstavim svoja pričakovanja, nato se dogovorimo o poteku dela. Prvo učno uro pa imamo naslednjič. Moja želja je, da so pri učenju motivirani. Razumem, da ima kdo odpor do kakšnega predmeta. Obrazložim jim, da bomo lahko to ob delu skupaj premagali. Vedno tudi povem, da si želim, da izrazijo svoje želje in da če česa ne razumejo, naj me med razlago pravočasno prekinejo. Povem tudi, da se lahko zgodi, da bo moj način dela neustrezen in da jim lahko v tem primeru organizacija ponudi drugega mentorja. Prvo učno uro pa me predvsem zanima, če imajo uporabniki težave na specifičnem področju zato, da lahko od tam začnemo z delom.

Kako se je razvijal vaš odnos z uporabniki?

Z otroki ostajam že od vsega začetka odprta. Sicer me otroci vikajo, ampak se jim poskušam približati. Med drugim s tem, da me lahko, ko česa ne razumejo, v trenutku prekinejo. Dam jim vedeti, da gre za partnerski odnos.

Kako postanejo uporabniki motivirani? Jih je kdaj strah in rabijo vzpodbudno besedo, recimo pred preverjanji znanja?

Definitivno, ja. Vedno jim povem, da ima čisto vsak tremo. Da če bodo vprašani pred tablo, naj poskušajo povsem odmisliti to, da so tam, in odmisliti tudi skrb, da bi se osmešili. Kontinuirano skušam pridobivati informacije o tem, ali imajo v šoli kakšne težave in ali so prisotne kakršne koli oblike nasilja, recimo medvrstniško, verbalno, psihično. Včasih ima kdo od njih nizko samopodobo ravno zaradi tega, ker ima leta in leta slabe ocene, in zato dobi občutek, da ne bo nikoli nič znal. Predlagam jim, da naj naloge v šoli pred tablo rešujejo na glas, na takšen način pridobivajo samozavest tudi v šolskem okolju.

Če bi opazili, da je uporabnik žrtev nasilja, kako bi k temu pristopili?

Povedala bi mu, da je to nesprejemljiv način vedenja in da razumem, da se ne zna oziroma ne zmore postaviti zase. V vsakem primeru pa je možno najti ustrezno obliko pomoči. Tudi če o nasilju med vrstniki ni pripravljen govoriti doma s starši ali pa da v šoli oziroma na centru za socialno delo tega ne prepoznajo, bi ga prosila, če lahko potem skupaj o tem spregovorimo z vodjo centra. Tako bi se o problematiki začeli pogovarjati ob privolitvi otroka. V vsakem primeru pa bi obvestila vodjo, saj sem dolžna, da otroka zaščitim, nadrejenega pa seznanim s to situacijo. Na takšen način se lahko v sodelovanju z določenimi službami in/ali starši sproži ustrezen postopek. Bistveno se mi zdi, da se ta krog enkrat pretrga, saj so ti otroci ranljivi ravno zato, ker to poteka dalj časa.

Tako je pogosta vzporednica med učnimi težavami in težavami v zasebnem življenju?

Učne težave uporabnikov, ki prihajajo na naše ure učne pomoči, so odraz neurejenih razmer doma ali v drugem okolju.

Ste pri uporabnikih tekom vašega opravljanja prostovoljskega dela zaznali kakšne spremembe?

Predvsem to da se jim izboljša samopodoba in njihovo psihično počutje. S časoma postajajo vse bolj samozavestni. Če so preobremenjeni, imajo v času učne pomoči čas, ki si ga lahko vzamejo zase. To ob prvem srečanju staršem povem. Tudi otrokom povem, da se naj ne obremenjujejo s tem, če so starši preutrujeni. Sicer ni prav, da odrasli svoje težave rešujejo na nepravilne načine, vendar pa je pomembno, da pričnejo to eden pri drugemu prepoznavati. Predlagam jim, da si ob prihodu domov iz službe in šole najprej vsak nekaj časa vzame zase in se šele potem pogovorijo. S tem se lahko izognejo temu, da bi preutrujeni obračunavali eden z drugim.

Kaj je vaša notranja motivacija za to, da ste prostovoljka?

Moja osebna motivacija je bila vedno ta, da sem želela pomagati nekomu, ki pomoč potrebuje. Kot drugo pa se zavedam, da je izobrazba tista osnova, ki ti lahko ponudi priložnosti v življenju. Če otroka v osnovni šoli prikrajšaš, mu lahko popolnoma spremeniš življenje za vnaprej. Zdi se mi, da jim lahko na tem področju veliko nudim. Prostovoljsko delo na tem področju opravljam z veseljem, kljub temu, da to ni moj poklic.

Lahko naštejete par načinov, kako je prostovoljstvo obogatilo vaše življenje in vaš notranji svet?

Počutim se predvsem hvaležno. Ko vidim, da otroci napredujejo, je to največje plačilo, ki ga lahko dobim. Če bi na kratko povzela, mi prostovoljstvo samo od sebe več da kot pa jaz vložim vanj.

Teja Props