Projektna skupina, ki v Sloveniji razvija nov pogled na slišanje glasov, organizira dogodke, objavlja prispevke v rubriki Slišanje glasov v časopisu Kralji ulice, organizira usposabljanja, predvsem pa izvaja tudi podporne skupine. S predsednico Društva Slišanje glasov in prostovoljko Mojco Nahtigal smo se pogovarjali o njenem delu. 

Za začetek nam prosim pojasnite sam fenomen slišanja glasov in kakšen je pomen posameznikov, ki ste se angažirali na tem področju kot prostovoljci_ke za drugačen pristop na področju duševnega zdravja? 

Fenomen slišanja glasov se pojavlja v vseh kulturah, v vseh obdobjih človeške zgodovine, razlika je zgolj v interpretaciji pojavnosti tega fenomena in ravnanju z ljudmi s to in tudi drugimi zaznavami. Na našem društvu smo prostovoljci osebe z izkušnjo, skupina pa deluje po principu enakovrednosti, kjer si kot enaki  med enakimi delimo izkušnje in doživljanja. Ustvarjamo varen prostor sprejetosti, ne glede na izkušnje – najsi so iz realnega sveta ali notranjih doživljanj. 

Kaj pa vam osebno prinaša čas, ki ga namenjate prostovoljstvu?  

V svojem času mi je podporna skupina pomagala pri socializaciji, sprejemanju sebe, ob tem da je bila prelomna izkušnja srečanje z osebo, ki je doživljala podobne izkušnje, vendar je ob tem uporabljala popolnoma drugačno interpretacijo od sistemsko priznane. Svojo izkušnjo tako zgolj delim naprej. Z deljenjem svoje zgodbe se osvobajam preteklosti, hkrati pa morda s svojimi rešitvami pokažem tudi komu drugemu drugačno pot. 

Na kakšen način potekajo podporne skupine za ljudi, ki slišijo glasove in imajo druge nenavadne izkušnje?  

Skupine potekajo ob druženju z deljenjem zgodb. Skupine niso vodene, temveč jih povezujejo povezovalci, pri čemer sta na skupini praviloma vedno dva  povezovalca. Povezovalci ne vodimo in ne usmerjamo skupine, smo zgolj prisotni. Na skupini smo vsi enako vredni, v spoštovanju do vseh izkušenj in rešitev, ki so bile uporabljene. Lahko zgolj delimo svoje izkušnje, ne svetujemo in ne usmerjamo. 

Pripravljate tudi skupine za svojce in prijatelje?  

Skupina za svojce ni stalna, oblikuje se po potrebi, vseskozi pa nudimo individualno podporo, v kolikor je potrebna. 

Vem pa, da za podporo slišalcem glasov približujete tudi umetnost. Na kakšen način in kaj jim to pomeni?  

Izraziti svojo bolečino skozi umetnost, da izkušnji drugo dimenzijo. Včasih lahko svoje skrajne izkušnje izrazimo le skozi umetnost. Biti sprejet v izkušnji in rešitvah, četudi so skrajne in realnemu pogledu nerazumljive, je bila zame zelo terapevtska izkušnja. 

Je danes slišalcem v drugih kulturah morebiti kaj lažje kot pri nas?  

Vsekakor sem prepričana, da v kolikor je posameznik vpet v skupnost in ne porinjen na rob, je doživljanje stisk čisto drugačna izkušnja, vendar pa je lastna stigma morda še najbolj boleča. Pomiritev z njo je proces, ki včasih traja celo življenje. 

Kakšen je posluh s strani države in medicinske stroke za vaše početje, mogoče če primerjate, kako je s področjem v drugih evropskih državah? 

Ko se primerjamo z drugimi evropskimi državami, sta že Trst ali Zagreb v tem procesu veliko pred nami. V preteklih letih smo, preko ERAZMUS+ projektov, veliko sodelovali z Nizozemsko, kjer sta oba sistema, sistem zahodne medicine z medikamenti in alternativni pristop, enakovredna, osebe z lastno izkušnjo pa kot vrstniški podporni delavci zaposleni, tako v sistemu kot zunaj njega. Pri nas je veliko oseb z izkušnjo ujetih na robu, brez zaposlitvenih možnosti, ker so prepoznani kot zaposlitveno nesposobni. V zadnjih letih je trend, da se jih zavrne na ZPIZu, nato pa se jim odvzame vse možnosti za zaposlitev na medicini dela.