Srbski kulturni center Mihajlo Pupin, ustanovljen novembra 1994, domuje v ulici Luize Pesjakove 9 v Ljubljani. Izvajajo številne kulturne aktivnosti ter s svojim delovanjem utrjujejo izobrazbo in identiteto pripadnikov srbskega naroda, živečega v Sloveniji. Poleg tega so njihovi prostori tudi prostor največje srbske knjižnice zunaj Srbije in BiH-a, v kateri je kar 18.000 knjig.  Pogovarjali smo se s prostovoljcem, študentom farmacije in literarnim navdušencem, Markom Suvajcem. Intervju smo sicer posneli že leta 2024, vendar bo "Pupin" tudi leto 2025 nadaljeval enako dinamično kot doslej - nove razstave, literarni večeri in množica kulturnih dogodkov zabavnega karakterja. 

Pozdravljen! Se lahko na kratko predstaviš?

Sem Marko Suvajac, študent četrtega letnika farmacije na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Prihajam iz Banjaluke, sem pa v Sloveniji že od leta 2018.

Poleg študija si aktiven tudi v Srbskem kulturnem centru Mihajlo Pupin. Kako dolgo si že prostovoljec?  

Centru Mihajlo Pupin sem se pridružil skoraj takoj po tem, ko sem se preselil v Ljubljano, kar je bilo oktobra 2021. Srednjo šolo sem namreč obiskoval v Mariboru, nato pa sem se zaradi študija preselil v Ljubljano. Že v Mariboru pa sem vedel, da v Ljubljani obstaja srbska knjižnica. Sam sem velik ljubitelj knjižnic, berem že od zgodnjega otroštva; zato sem takoj po prihodu v Ljubljano navezal stik in se priključil.

Kako si pa v Mariboru izvedel za srbsko knjižnico v Ljubljani?

V Mariboru je v sklopu Srbskega kulturnega društva Maribor delovala knjižna sekcija, ki jo je vodila krasna gospa Nataša. V svojem življenju nisem spoznal takšnega ljubitelja knjig in branja, ki se s tem ne ukvarja profesionalno. Ni profesorica književnosti, samo rada to počne. Ona me je obvestila, da je knjižnica tudi v Ljubljani.

Od leta 2021 si torej vključen v delovanje kulturnega centra. Kaj vse tam delaš kot prostovoljec?

Moja vloga se je po vključitvi v Srbski kulturni center Mihajlo Pupin ves čas spreminjala. Dobra stvar pri delovanja centra je tudi to, da na začetku še nimaš striktne vloge, ampak počneš nekaj, kar ti je všeč. Sam sem nekoč želel biti novinar. Na začetku sem tako za društvo pripravljal različne tekste o kulturnih osebnostih in jih objavljal na spletno stran. Šlo je za različne osebe, ki so zaznamovale srbski kulturni prostor, objave pa sem pripravil denimo za obletnice rojstev in smrti. Nato sem začel pripravljati tudi kvize. Najprej sem pripravil tekst, ga objavil, nato pa v navezavi na tematiko pripravil kviz, ki smo ga zvečer tudi izvedli. V tem času sem zagnal tudi račun Srbskega kulturnega centra Mihajlo Pupin na instagramu.  

Kasneje sem začel s povezovanjem z drugimi knjižnicami po Evropi. Smo največja srbska knjižnica izven Srbije ter Bosne in Hercegovine, vendar nimamo najboljšega marketinga. Ne pozna nas prav veliko ljudi, kar se mi je zdelo žalostno. Imel sem idejo, da bi se povezali z drugimi knjižnicami, saj bi tako lahko več naredili. Tako sem navezal stik s Srbsko Matico (Matica Srpska), Narodno knjižnico Srbije in Knjižnico mesta Beograd. Pohvaliti moram njihov odziv. Na osnovi tega stika smo dobili veliko paketov novih knjig. Skupaj s Knjižnico mesta Beograd smo pripravili tudi razstavo v v Ljubljani na temo pisatelja Mome Kaporja. Podpisali smo tudi pogodbo o sodelovanju.

Na osnovi mojega prostovoljstva sta tako nastali dve pogodbi – tako s Knjižnico mesta Beograd kot Narodno knjižnico Republike Srbske. Poleg tega se že leto in pol ukvarjam s projektom snovanja mreže srbskih knjižnic izven Srbije. Ko sem raziskoval srbske knjižnice po Evropi s pomočjo Googla sem našel »milijon« različnih zadetkov, vendar so številne te knjižnice zelo stare in v zatonu, nekatere niti ne obstajajo več. Težko jih je najti in navezati stike. Zato sem naredil seznam, na katerem je okoli 25 knjižnic. Pri tem sem porabil ogromno časa za navezovanje stikov, vendar imamo zdaj vzpostavljeno spletno stran, na kateri želimo zbrati vse inventarje knjig in vse naše kontakte, da bi svet izvedel, da obstajamo in s čim se ukvarjamo.

Mreža srbskih knjižnic je torej še v nastajanju?

Uradno je že nastala 25. novembra lani, ko smo na Dunaju s tamkajšnjih srbskim centrom in srbskim kulturnim društvom Prosvjeta ustanovili mrežo. Decembra smo obiskali tudi Trst, kjer srbska knjižnica deluje v okviru Srbske pravoslavne cerkve. Nova članica je tudi center Prosvjeta iz Gradca. Letos nadaljujemo s projektom, vse pa je odvisno od podpore ministrstev. Trenutno sicer delamo na projektu inventure knjig in vzpostavitvi sistema, podobnega Cobissu. Mnogi sprašujejo, zakaj ne uporabimo Cobissa, vendar moraš za to izpolnjevati dva pogoja – biti uradna profesionalna knjižnica ter treba imeti izobražene knjižničarje, česar mi nimamo.

Naš IT strokovnjak je zato naredil naš program, ki je podoben Cobissu in zelo enostaven za uporabo. Sistem zdaj skušamo približati vsem knjižnicam v mreži. Trenutno ima vsaka nek svoj način, kako popisujejo inventar knjig. Najpogosteje to počnejo kar v excelu. Mi zdaj pri njih nameščamo naš software, naš programer vanj prenese vse obstoječe excel tabele, in s tem knjižnice dobijo program za inventuro knjig, ki je zelo preprost in koristen. Cilj je, da čim več srbskih knjižnic v Evropi prevzame naš software, saj bomo tako olajšali in poenotili delo tudi na spletnih straneh.

Zveni kot zelo velik projekt.  

Tako je tudi mišljen.

Koliko svojega prostega časa namenjaš temu projektu? Z drugimi besedami: koliko ur na teden deluješ kot prostovoljec?

Uf, to je pa težko vprašanje. Nikoli nisem zares razmišljal o tem, pa tudi velike razlike so med tedni. Če v delo vključim še čas, ki ga porabim za računalnikom, ko pripravljam osnutke za projekt … Delam vsaj 5 ur na teden, če seštejem razmisleke in praktično delo.

Delaš od doma ali v prostorih kulturnega centra oz. knjižnice?

Odvisno od projekta. Kadar se poglabljam v književnost, kot pri pripravi razstave Momo Kapor, se poskusim vživeti v osebo. Pred razstavo sem prebral samo eno knjigo Mome Kaporja, zato sem med pripravami obiskoval knjižnico v času, ko je bila zaprta. Obdal sem se z njegovimi knjigami, bral poezijo in skušal začutiti pravo atmosfero književnosti. Tako mi je bilo potem tudi lažje pisati e-maile, delati vso ostalo logistiko, … Kot pravim, odvisno od vrste projekta.

Zasledil sem, da ima srbska knjižnica kar 18.000 knjig. To je ogromno. Kdo je začel z zbiranjem knjig in kako se je to razvijalo? Verjetno še naprej dopolnjujete zbirko?

Društvo uradno obstaja od leta 1994, ko ga je odprl naš Moma Stanić. Na začetku ni bilo knjižnice, ta se je odprla leta 2004. Moma Stanić je najprej zbiral knjige v svojem stanovanju, sam se je ukvarjal s tem. Po razpadu Jugoslavije je tukaj ostala še garnizonska knjižnica JLA, ki je imela knjige v takratni srbohrvaščini. Do teh knjig so imeli pravice tudi Hrvati, Bošnjaki, Črnogorci, … vsak, ki je govoril srbohrvaško. Pričakovala se je prava drama okoli teh knjig, ki jih ni bilo tako malo, mislim da okoli 10.000. Stvar pa se je razrešila zelo hitro, saj se nobeno društvo iz drugih narodov ni odzvalo oziroma ni izrazilo želje po teh knjigah. Knjige so zdaj pri nas, kdorkoli pa si jih lahko pride izposoditi. Treba pa je upoštevati, da gre za knjige v srbohrvaščini, ki smo jih dobili leta 2008, precej let po razpadu nekdanje Jugoslavije, zato te knjige niso v najboljšem stanju. Bilo pa je tudi veliko stare literature, ki danes ni več aktualna in si je nihče ne bi izposodil. S tem smo se ukvarjali, odkar sem prišel v društvo – nekatere knjige smo izločili, da ne zavzemajo prostora na policah.

Še vedno pa dobivamo knjige – dobili smo nekaj paketov od večjih kulturnih institucij v Srbiji – pa tudi med knjižnim sejmom je Srbija kot država gostiteljica imela svojo stojnico in tako smo po sejmu tudi mi dobili dva paketa knjig. Ob tem pa ves čas dobivamo tudi manjše donacije knjig od posameznikov – po pet ali deset knjig – in tako se knjige naberejo. Skozi leta nato prideš do številke 18.000 knjig v zelo dobrem stanju.

Kakšen je postopek, če si želimo izposoditi knjige? Se moramo včlaniti v knjižnico?

Tako je. Vpisnina je, po mojem mnenju in izkušnjah s podobnimi knjižnicami v Evropi, ugodna. Letna vpisnina za študente je 10 evrov, za odrasle pa 30 evrov. Želim poudariti, da smo edina srbska knjižnica v Sloveniji. Občasno grem preveriti tudi oddelek z jugoslovansko književnostjo v Mladinski knjigi, pa se mi zdi precej revno založen. Zato menim, da smo enkratna priložnost za vse, ki radi berejo v srbščini. Imamo pa tudi več knjig v slovenščini – nabor slovenskih knjig in prevode srbskih avtorjev v slovenščino. Imam prijateljico s fakultete, ki želi izboljšati svojo srbščino, in je začela brati Iva Andrića v originalu. Zdela se mi je nekoliko divja odločitev, saj Andrić pogosto uporablja arhaične besede in narečja, vendar zdaj bere po dve knjigi vzporedno, tako v srbščini kot v slovenščini.

Knjige so večinoma v cirilici ali v latinici?

Zdi se mi, da jih je celo več v latinici. Vendar kot srbsko društvo dajemo poudarek cirilici. Treba pa se je zavedati realnih razmer: smo v Sloveniji in tukaj cirilica ni domača. Tudi Srbi, ki že generacije živijo v Sloveniji, so se od cirilice odtujili. Zato je latinica nekako bolj praktična. Zaradi tega so tudi naše objave na družbenih omrežjih v latinici. Poleg tega nam sledijo tudi Slovenci, zato je tako pač bolj praktično. Večina knjig je v latinici, veliko pa jih je tudi v cirilici.

Kaj se poleg knjižnice in razstav še dogaja v Srbskem kulturnem centru Mihajlo Pupin?

Lahko rečem skoraj karkoli, ker ne morem zgrešiti (smeh). Imamo veliko ljudi iz različnih življenjskih področij – od pravnikov do zdravnikov. Ena izmed prednosti je tudi v tej širini. Ko sem prišel v društvo kot študent farmacije, sem med drugim spoznal tudi 4 ali 5 farmacevtov. Njihovi nasveti in izkušnje mi bodo zagotovo prišli prav pri magistrski nalogi ali kasneje pri iskanju dela. Vsak študent si lahko v našem centru tako najde vsaj enega »mentorja«.

Ljudje v centru počnejo raznorazne stvari. Trenutno se ustvarja glasbeni bend. Vsake toliko organiziramo karaoke. Pa knjižne večere, seveda. Imamo tudi potopisna predavanja. Brezplačno poteka tudi dopolnilni pouk srbskega jezika, predvsem za otroke, včasih pa tudi za odrasle.  Poleg tega imamo tudi glasbene in druge delavnice. Letos smo imeli recimo psihološko delavnico, ki jo je organiziral naš član, sicer psiholog v ZD Šiška. Naredil je tri interaktivna srečanja po tri ure na temo obvladovanja stresa in vse delavnice so bile popolnoma zapolnjene. Občasno pa prirejamo tudi zabave. Recimo za srbsko novo leto.

Pred tremi leti smo ustanovili dan slovensko-srbskega prijateljstva, ki se obeležuje 12. junija. Zgodba je zelo zanimiva. Iskali smo simbolično povezavo med slovenskim in srbskim ljudstvom. Našli smo jo med skladateljema in osebnima prijateljema Stevanom Mokranjcem in Davorinom Jenkom, ki sta 12. junija 1903 v Beogradu organizirala skupni koncert, zato smo izbrali 12. junij kot uradni dan prijateljstva. Pri organizaciji smo v navezi tudi s Slovenci iz Beograda.

Letos (intervju smo posneli lani, op. a.) je dogajanje še posebej zanimivo, saj mineva 170 let od rojstva Mihajla Pupina. Na Bledu, kjer je častni meščan in ima svoj kip, smo 9. oktobra oziroma na bližnji vikend organizirali spominski dogodek. Potekal je tudi tek okoli jezera do Pupinovega spomenika. Vse to se dogaja na Bledu s posebnim razlogom. Gre za zanimivo zgodbo, o kateri pa se tudi na podlagi tudi mojih izkušenj iz slovenske gimnazije premalo govori. Mihajlo Pupin se je ob koncu prve svetovne vojne, ko so se svetovni voditelji pogovarjali o poteku mej v povojni Evropi, zavzemal, da bi današnji slovenski severni prostor pripadel SHS namesto Italiji. Pupin je bil namreč osebni prijatelj Woodrowa Wilsona. Bled je tako danes del Slovenije tudi zaradi njegovih prizadevanj.

Počnete res ogromno stvari. Kako velika je ekipa, ki zadeve drži pokonci? Ali ste vsi prostovoljci?

Ja, vsi smo prostovoljci. Dajemo veliko svojega časa in konec koncev tudi denarja. Ko organiziramo nek projekt, sicer dobimo neko podporo s strani ministrstev, vendar ti projekti na koncu postanejo dražji, kot smo pričakovali (smeh). Ekipa je z vsakim mesecem večja. Aktivnih članov, ki redno sodelujejo na različne načine, je med 20 in 30. Angažma pa je zelo različen, nekateri podpirajo bolj finančno, drugi se vključujejo v vsakodnevne aktivnosti. Res aktivnih članov pa nas je med 20 in 30.

Skupna točka vseh vaših članov je, predvidevam, povezava s Srbijo. So vsi vaši člani pripadniki srbske skupnosti oziroma imajo srbske korenine?

Tako je. Morda bi še omenil, da imamo tudi člane, ki imajo radi Srbijo, niso pa takšni ljubitelji književnosti. Zato organiziramo tudi prenose tekem, saj imamo v knjižnici tudi televizijo. Zberemo se, ko denimo igrata Crvena Zvezda in Partizan, ali če kakšna srbska ekipa gostuje v Ljubljani. Neformalno imamo tudi športne aktivnosti in občasno igramo nogomet.

Nam lahko predstaviš še vaše prostore?

Naši prostori se nahajajo na ulici Luize Pesjakove 9 v Ljubljani. Glede kvadrature ne upam ugibati. Rad bi pa poudaril, da smo prostore uredili člani sami. V društvu imamo namreč tudi arhitekta, ki je narisal načrte za tloris prostora, da bo najbolj optimalno izkoriščen. V društvu imamo tudi številne »mojstre«, ki znajo vse narediti. Oni so postavili knjižne police. Vse, kar je v prostoru, je nastalo izpod rok naših članov. Imamo tudi majhno kuhinjo in sanitarije.

Se vam zdi, da ste v Ljubljani dovolj prepoznani? Če vprašam malo drugače, se vam zdi, da vsi člani srbske skupnosti v Ljubljani in Sloveniji vedo za vas?

Definitivno ne, kar me žalosti. Glede tega sem sicer precej ambiciozen, ker ponujamo nekaj, česar ne more ponuditi vsak. Zelo mi je žal, ko srečam člana srbske skupnosti v Ljubljani, in ne ve, da Pupin obstaja. Ko pa izve za nas, pride z veseljem. Člani srbske skupnosti v Ljubljani z veseljem prihajajo k nam. Ampak to je znova stvar marketinga, ta je podrejen financam, te pa gredo bolj za projekte. Trenutno zato razvijamo marketing, gremo v pravo smer, vendar moramo na tem še delati.

Sicer pa zelo lepo sodelujemo s Srbsko pravoslavno cerkvijo v Ljubljani. V Parohijskem domu ob cerkvi imajo res krasne prostore. Vedno, ko imamo kakšen večji dogodek, nam z veseljem posodijo prostore in radi sodelujejo z nami. Tam so bile tudi vse naše razstave in večje filmske projekcije. Številnih dogodkov ne bi mogli organizirati brez Srbske pravoslavne cerkve.

Ste v stiku še s kakimi drugimi organizacijami v Sloveniji? Ali je še več srbskih društev?

Po mojih informacijah je v Sloveniji okoli 35 srbskih društev. Skoraj vsi pa se ukvarjajo s folkloro. Pri nas pa je folklora ena redkih stvari, ki je ne ponujamo. Sicer imamo dobre stike s srbskim društvom v Kočevju ter z društvom Vidovdan v Ljubljani. Smo v stikih in sodelujemo, nismo pa neprestano na vezi, saj je težko kombinirati naš in njihov program.

Želiš še kaj dodati za konec?

Še enkrat bi izkoristil priložnost, da povabim ljudi, da se nam pridružijo, če imajo svoje želje, ideje ali lastne ambicije, saj lahko tukaj počnejo marsikaj. Vse, kar rabite, je dobra energija; logistiko in finance pa bomo že uredili. (smeh)

Vsi smo absolutno prostovoljci, vendar nas ravno to združuje in mislim, da je to tudi odgovor na vprašanje, zakaj nam uspeva. V tem času, odkar sem sam član društva, opažam ogromen napredek. Žene nas prava energija. Prava mera patriotizma in želja po tem, da se naredi nekaj dobrega.

Hvala za tvoj čas in pogovor.

Hvala vam za priložnost.