Safet in Slavica na domači terasi. 

Safet Zjakić in Slavica Zjakić sta prostovoljca izjemnega renomeja. 86-letni Safet je za več desetletno prostovoljsko udejstvovanje letos prejel priznanje Republike Slovenije. Njegova pot nesebičnega razdajanja se je začela, ko je v mladih letih organiziral letovanja za osirotele otroke. Za naslednja desetletja je skoraj lažje napisati, česa ni počel: vodil je družabniške skupine upokojencev, pomagal migrantom, vodil orkester, sodeloval v gobarskem društvu ter digitalno usposabljal starejše. Vse to je počel ob redni zaposlitvi na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. »To nosiš v sebi,« skromno pravi o pomoči drugim. Žena Slavica je prav tako že dolga leta prostovoljka na društvu SOS telefon. Prostovoljita tudi skupaj, saj se še danes najraje odzoveta na delovne akcije. Tako sta med prvimi, ki so se lani po poplavah prebili v Črno na Koroškem.

Slavica in Safet (ali za prijatelje Sašo) sta nas sprejela v svoji domači hiši v okolici Ljubljane. Na prijeten in ne prevroč poletni dan sta na terasi postregla z limonado in prigrizki z domačega vrta. Iskriva sogovornika sta nas popeljala na dvourno popotovanje spominov – največ smo se seveda pogovarjali o prostovoljstvu, pa tudi o pomenu druženja, bolezni, empatiji in spremembah v družbi. Pri tem sta upokojenca razbila številne tabuje o starosti, saj živita izjemno aktivno življenje, med drugim se kmalu nameravata preseliti na Dolenjsko. Vabljeni k branju intervjuja!

Na mizi pred nami leži škatlica majhnih čokoladic, izmed katerih je vsaka poslikana z motivi s Koroške. Safet začetek pogovora usmeri na lansko prostovoljsko akcijo v Črni na Koroškem.

Safet: Veš kaj je poreklo te škatlice? To so fotografije s Koroške. Na lanskem Kongresu prostovoljstva v Ljubljani mi jo je podarila županja Črne na Koroškem Romana Lesjak. "V ponos mi je, da vam to dam, da se spomnite na nas,"  mi je dejala. 

Bili smo med prvimi v Črni na Koroškem po poplavah, že 10. avgusta smo bili tam. Skupaj s člani Zveze slovenskih častnikov smo se zgodaj zjutraj podali na pot. Zaradi uničenih cest naj bi šli preko Avstrije, vendar smo se s kombijem preko Slovenije prebili na Koroško, ker je vodja odprave zelo dobro poznal te kraje

Slavica: Za nami so peljali gasilci z Dolenjske, okoli 20 vozil. Vse skupaj, že samo pot tja, je bilo zelo ganljivo. Prispeli smo v Črno in videli opustošenje. Skozi okna in vrata objektov je drla zemlja, otroški vozičke v kleteh so bili zasuti. Bili so res težki prizori, popolnoma drugače je to videti v živo kot na televizijo.

Safet: Bili smo skorajda edini prostovoljci tam, saj se nihče drug ni uspel prebiti do tja. Hrano in vodo v steklenicah so kraju dostavljali s helikopterji. Začeli smo delati pri stanovanjskem bloku v središču mesta, kjer so bile garaže do vrha polne vode, pred bloki pa kupi zemlje, skozi katere nam je pot utrl buldožer. Vsi prebivalci so bili v prvem nadstropju ali višje.

(Pokažeta mi brošuro iz Koroške po poplavah z naslovom Voda, veselje in solze, na zadnji strani brošure je fotografija Safeta z lopato) Zraven bloka je bil tehniški muzej na prostem, vse je bilo uničeno. Iz muzeja Tine Maze smo izvlekli smuči iz zemlje. Takšne stvari je treba doživeti, da lahko razumeš …

Je bila to najbolj intenzivna akcija, na kateri sta bila kot prostovoljca?

Safet: Da. Delali smo kot nori. Blato je bilo kot trda ilovica.

Slavica: Težko je bilo. Na začetku sem bila edina ženska, potem so prišle še neke prostovoljke, zelo močne, jih je bilo veselje gledati. (premor)

Se lahko vrnemo na začetek? Zagotovo sta med prostovoljci z najdaljšim stažem v Sloveniji. Lahko povesta nekaj o vajinih začetkih?

Safet: S prostovoljstvom sem začel pred natanko 62 leti, ko sem bil tajnik prostovoljskega društva v Bihaću. Nekega dne so nas predstavniki Počitniške zveze Jugoslavije (Ferialni Savez Jugoslavije) prišli prositi za šotore. Skušali so organizirati počitnice za najbolj ranljive skupine socialno ogroženih otrok, med katerimi so številni po vojni ostali brez staršev in sorodnikov. Beseda je dala besedo in skupaj smo organizirali 14-dnevni tabor v kraju Gomilica pri Splitu, kjer je občina zakupila manjše zemljišče, na katerem smo imeli prostor za 12 šotorov.

Na prvi tabor se je prijavilo okoli 100 otrok, vsi so bili stari do največ 13 ali 14 let. Treba je bilo zelo trdo delati, vendar bil sem mlad, zanesenjak in član upravnega odbora – takrat je vse imelo upravni odbor (nasmešek). Na teh taborih smo bili neprekinjeno skoraj dva meseca, odvisno od vremena, počeli pa smo čisto vse – od kuhanja do izvajanja delavnic. Veliko nam je pomagala UNRRA, ameriška pomoč, saj so pošiljali moko, mleko in jajca. Mi smo potem nekaj teh stvar z domačini zamenjali za kakšno grozdje, buče, zelenjavo. Ker smo poskušali narediti čim več aktivnosti, smo morali prihraniti čim več denarja. S tem namenom smo celo sami praznili greznico. Bilo je trdo delo, ampak je šlo. 12 let smo organizirali tabore na enak način.

Vsako leto sem bil zraven, čeprav sem bil tudi glasbenik in dirigent glasbenega zbora v Bihaću. Naš pihalni orkester je vsako soboto nekje brezplačno igral za ljudi. Zbor sem vodil skoraj deset let. Tako sem že kot mlad bil velik aktivist in prostovoljec.

Safet Zjakić na obisku Slovenske filantropije po prejemu priznanja Republike Slovenije. 

S prostovoljstvom pa ste nadaljevali tudi po selitvi v Ljubljano?

Ko sem prišel v Ljubljano, sem se potrudil, da nadaljujem s prostovoljstvom. Takoj sem se vključil v pihalni orkester. Leta 1972 sem prejel srebrno Gallusovo značko za prostovoljstvo v kulturni dejavnosti. Bil sem takšnega duha, da sem se vključil še v gobarsko društvo (Mikološko gobarsko društvo Ljubljana – danes sem častni član – od tega je že skoraj 60 let (nasmešek).

Po tem sem ugotovil, da moram še kaj narediti. Sam sem se začel dogovarjati z organizacijami in mestno občino Ljubljana, šel na tečaje za delo z računalniki in pametnimi telefoni in potem to znanje predajal naprej starejšim. Sprva sem se priključil Mestni zvezi upokojencev Ljubljana, ki ima danes šest dnevnih centrov, kjer imajo tudi usposabljanja na različnih področjih – jeziki, telovadba, ročne spretnosti, digitalizacija, … Tam sem usposabljal upokojence za delo s pametnimi telefoni, kar je trajalo pet let.

Trenutno sem tudi pri Simbiozi, kjer sodelujem pri digitalnem opismenjevanju starejših. Verjetno sem pri 86 letih edini, ki usposablja druge za delo s pametnimi telefoni (smeh). Nekateri pri teh letih niti več ne vejo, kako jim je ime. S tem delom bom nadaljeval tudi na Dolenjskem, ko se preseliva tja. Motivacija je tudi v tem, da bi rad delil znanje. Da lahko tudi starejši normalno uporabljajo telefon, kar je danes osnova.

Slavica, kako ste vi začeli s prostovoljstvom?

Po poklicu sem medicinska sestra in verjetno je povezano s poklicem, da mi te stvari ležijo. Leta 1991 je bila v Sloveniji vojna, jaz sem pa takrat imela hudo nesrečo, po kateri sem okrevala 10 let. Po tem, ko sem okrevala, sem si želela biti vključena v družbo, iti nazaj med ljudi. Sicer sem se vrnila v službo, vendar sem si pa želela delati širše, nekaj narediti za ljudi. Sašo je v časopisu zasledil, da SOS telefon išče prostovoljke. Šla sem na izobraževanje in začela delati tam.

Čustveno verjetno zelo zahtevna vloga?

Res je, čustveno je to delo zelo zahtevno. Vendar ko enkrat »padeš noter«, ko se izučiš, kako voditi pogovor z žrtvijo, ti delo pride v kri. Sploh ga ne doživljaš več kot breme. Seveda je tudi obremenjujoče, vendar je organizacija zelo dobro organizirana, tako da smo prostovoljke vedno imele na voljo podporo. Zmeraj pa smo lahko poklicale določeno sodelavko in ji vse povedale, predvsem zato, da sam ne trpiš in nosiš vsega s sabo v službo in družino. Veliko pa smo se tudi pogovarjale med sabo.

Še zmeraj sem članica SOS telefona, vendar sem danes kot starejša prostovoljska v upravnih organih. Zelo čustveno delo, zelo težko na trenutke. Žal imamo v Sloveniji še vedno veliko nasilja. Največkrat v družini, povezanega tudi s prepovedanimi substancami. Žal je veliko tega.

Kaj je bila pa za vas najtežja preizkušnja v tem delu?

Osebno so mi bili najtežji klici otrok. Otrok je vedel, da mora nekaj sprožiti, hotel je opozoriti nase. Včasih so bili ti pogovori hudo hudo težki. Ali pa kakšne samomorilnosti zaradi nasilja … Zelo zelo težke družinske zgodbe.

Slavica in Safet pred številnimi priznanji za njuno prostovoljsko udejstvovanje. 

Če primerjate čas, ko ste začeli, in zdaj, je klicev več ali manj? Ljudje najbrž že bolje poznajo SOS telefon?

Na nek način se prej pride do teh informacij. Včasih je bilo nasilje tudi tabu tema. Ko sem začela delati, marsikatera ženska ni poklicala, ker jo je bilo sram. »Kaj bodo rekli sosedje?« Neka ženska je nekoč poklicala in dejala, da jo je sram pred starši. Ti starši bi lahko morda pomagali, če bi povedala veliko prej.

SOS telefon veliko dela tudi na ozaveščanju. Predavanja, povezovanje s CSD-ja, varnimi hišami, materinskimi domovi, … Danes je telefon odprt že 24 ur, včasih pa smo dežurale do 22. ure zvečer. Delo je zelo dobro organizirano.

Da zaokrožimo tematiko, vidva se potemtakem nista spoznala prek prostovoljstva?

Safet: Ne, sem pa vplival, da je ona začela.

Slavica: Prostovoljstvo je del najinega življenja. Seveda naju je delo kdaj tudi obremenjevalo, vendar nikoli tako, da bi po dveh klicih (pogovorih na SOS telefonu, op. a.) odnehala, ker je težko.  

Kaj vas je motiviralo, da vztrajate?

Slavica: Predvsem občutek, da delam nekaj dobrega. Ko pomagate človeku, sploh otroku, to je tak občutek, ki se ga ne da primerjati z drugimi zadovoljstvi. Ne da se primerjati z nobenim drugim občutkom. Verjetno ta dober občutek tudi nosimo nekje v duši, da nam je položen v zibko, da lahko to počnemo. Da si tega želimo početi, ker si vsi ljudje tega ne želijo početi.

Omenjala sta tudi vajine aktivnosti na področju medgeneracijskega povezovanja …

Safet: V Inštitutu Antona Trstenjaka so leta 2009 organizirali usposabljanje za vodje koordinacijskih skupin, ki bi samostojno delali s skupinami starejših. V sklopu usposabljanja smo obiskali tudi nemško mesto Bielefeld. Tam je v »domovih 4. generacije« izjemno dobro poskrbljeno za starejše. Našli so arhitektonsko rešitev za vsak korak starejših. Hodniki so krožni, prostori so povezani, ljudje pa so razporejeni po skupinah glede na stopnjo demence. Vsi uporabniki so imeli svoje prostovoljce in vsak uporabnik je moral nekaj delati z njimi – denimo kuhati skupno kosilo. Tisti zelo dementni pa tudi, če se vmes izgubijo, po zaslugi arhitektonskih rešitev nato hodijo in hodijo, dokler ne pridejo nazaj do svojih. Okna so takšna, da lahko vsi vidijo ven, imajo pregled nad tem, kaj se dogaja. Vse to se mi zelo dopade.

Vprašal sem se, kdaj bomo imeli kaj podobnega v Sloveniji. Velikokrat sem razmišljal, zakaj je to pri nas tako nemogoče? Kapitalizem je tukaj in je tudi tam, pogoji so podobni. Vendar moraš nekaj dati od sebe. V Nemčiji imajo denimo dijaki iz srednjih šol socialnih smeri obveznost, da opravljajo prakso v teh domovih, kjer se po najboljših močeh prilagodijo starejšim. Bil sem hvaležen za to ekskurzijo, da sem enkrat v življenju doživel to izkušnjo.

»Jaz ne rabim ničesar«

Ko se je usposabljanje (v Inštitutu Antona Trstenjaka, op. a.) leta 2010 končalo in sem pridobil potrdilo za vodenje skupine, sem takoj začel z delom. Skupino sem imel že praktično sestavljeno, saj sem že predhodno iskal osamljene posameznike. Večkrat sem koga obiskal in ga skušal nagovoriti, da se dobivamo enkrat na teden in predebatiramo neko temo. V tej prvi skupini je bilo tudi veliko intelektualcev, npr. nekdanjih profesorjev. Ko smo se prvič zbrali, smo se predstavili, našli skupni jezik in videli, kaj so naše skupne točke. Nato smo imeli veliko izletov, obiskovali smo muzeje, bili smo zelo povezani. V skupini nas je bilo enajst.

Imel sem tudi take uporabnike, za katere sem se moral močno truditi, da so prišli v skupino. Ko sem nekemu gospodu pozvonil na vratih in mu povedal, da sem iz društva upokojencev, mi je zabrusil, da ne potrebuje ničesar. »Jaz ne rabim ničesar.« Odvrnil sem mu: »Vem, da ne rabite ničesar, ampak rad bi vas povabil na eno kavo ali sladoled.« »V redu, pridite jutri.« Pa sem znova prišel jutri. Zagledal me je na vratih v petem nadstropju: »Pa kaj vi hočete od mene?« me je vprašal. Bil je intelektualec, profesor na tehnični šoli. »Samo, da se vidiva,« sem mu rekel. Takrat me je prvič povabil v stanovanje. Predstavil sem se mu in povedal, da zbiram skupino ljudi za druženje. »Ne bi rekel, da je to zame.« Sem rekel, naj vsaj poskusi in da bom prišel po njega. »Dobro, naj bo. Ampak samo enkrat.« Ko je prišel tja in videl sproščeno vzdušje, nekaj ljudi je celo bežno poznal, se mu je zdelo zanimivo. »Pridem še drugič, samo da veš,« je rekel ob slovesu. Pa se je tako dolgo upiral …

Slavica: Potem smo se pa spoprijateljili in še skupaj hodili na morje. Nazadnje smo ga pospremili še v hospic.

Safet: Človek se je popolnoma spremenil. Po izgubi žene in zdravstvenih težavah je bil pesimističen, po vsem tem druženje pa čisto drugačen.  Hočem povedati, da mi ni žal za tistih deset let, ko sva se oba s Slavico tako trudila za družabništvo starejših. Imam nekaj priznanj, da sem tako uspešno vodil to skupino. Še danes imamo kontakte. Družba je za to starost nujno potrebna, tega bi moralo biti več.

Šele takrat, ko sem imel sam težave z zdravjem in moral zapustiti skupino ter delo predati namestnici, sem videl, kaj pomeni socialna izoliranost. Kaj pomeni, če si sam. Hitro sem se vrnil v aktivno življenje, vendar v drugo dejavnost, saj je bilo v tej skupini preveč dela za moja leta.

Priznanje za vodenje orkestra iz leta 1962.

Kako ste nadaljevali?

Safet: Začel sem usposabljati starejše za uporabo pametnih telefonov v naši občini Brezovica, kjer sem želel biti aktiven. S Slavico sva pred leti šla tudi na čistilno akcijo v Brezovici, kljub temu, da sem imel prvič v življenju na roki mavec, takšen entuziast sem bil. Nabrali smo veliko smeti, a vsi so gledali mene, tudi župan mi je prišel čestitati (smeh). Tudi tukaj so se me ljudje nekako zapomnili.

Slavica: Večkrat sva pomagala tudi migrantskim družinam. Pogosto sva peljala stvari v Logatec, kjer so bile nastanjene matere z otroki. V enem mesecu smo 7x z našim avtomobilom peljali poln avto stvari, recimo hrane in sladkarij. Ena gospa si je nekoč zaželela šivalni stroj. Naslednji dan smo ga dostavili. Enkrat sva peljala poln avto rastlin, da so lahko tam v Logatcu sadili in sejali svoj vrt. Osebno sem pomagala tudi dvema družinama v Prekmurju in jima še zdaj pošiljam stvari – oblačila, superge, hrano.

Ali vama poleg vseh prostovoljskih aktivnosti sploh ostane kaj prostega časa?

Safet: Moj prosti čas je vožnja z avtobusom do točke, kjer moram biti. (smeh)

Slavica: To ni hvalisanje, ampak vmes sva gradila še hišo in vikendico. Sašo ima izkušnje v gradnji, čeprav ni gradbenik, je bolj obramboslovec. Če česa nisva vedela, sva si izposodila knjige. Sva brala in gradila.

Safet: Tehnične rešitve v gradnji so me vedno zanimale. Nekoč sem pozidal 9-metrski dimnik. Še kontrolor je bil navdušen. Kasneje smo v tej hiši s pomočjo prijateljev naredili še prizidek za hčerko. Bodoči lastnik te hiše je že spraševal, kdo je delal načrte in da se mu dopade (smeh). Vsega sem se naučil iz knjig. Ves čas sem delal z neko tremo, ampak vse zelo natančno preverjal.

Fizična dejavnost mi je všeč. V rokah imam še tako moč kot nekateri 50-letniki. Pri urejanju vrta se nikoli ne utrudim.

Slavica: Bom samo dodala, da smo kondicijo ves čas vzdrževali.

Safet: Saj prostovoljstvo v resnici ne poteka vsak dan. Okoli tega si poskusiš organizirati svoje življenje. Leta 2019 sem bil najbolj obremenjen. Delal sem v treh centrih za dnevno aktivnost za starejše, ob ponedeljkih, sredah in četrtkih po dve uri prostovoljstva. Samo v torek in petek sem lahko delal na vrtu. Ampak z voljo se najde čas. Če nekaj delaš z voljo, se čas najde. Ko greš v stvar z neko vnemo, ni problemov.

Od kod pa pride ta volja? Nekateri ljudje jo imajo in nekateri nimajo? Je to nekaj, kar je v genih ali se naučiš?

Safet: Moj oče je bil enak kot jaz. Bil je šofer kamiona, ko je bilo na cestah še zelo malo prometa. Vozil je kamion na redni liniji od Karlovca do Bihaća in če kdo ni imel za karto, mu je plačal sam. Če je naša družina kupila kostanj, ga je spekel in en del nesel potnikom, da so imeli hrano. Imel je občutek za ljudi.

Nekoč sem se znašel na kirurgiji. Na hodniku sem opazil, da nek človek tava in je videti izgubljen. Vprašal sem ga, če lahko pomagam. Želel je poklicati svojo ženo, a se ni znašel. Pospremil sem ga do telefonske govorilnice in sva skupaj poklicala gospo Micko. Naslednjih nekaj dni sem mu še večkrat pomagal pri telefoniranju.

Slavica: Kasneje smo se spoprijateljili s celo družino. Gospod je bil star okoli 90 let, ko nam je prišel obrezovati drevesa na vikendico. Še zdaj prijateljujemo z njuno hčerjo. To so dogodki, ki so povezani z dobrimi deli.

Safet: Vedno me je spraševal, če kukavica že kuka. Če sva nahranila ptice. Seveda sva jih, vsako leto. Želim povedati, da če sam začutiš, da nekdo rabi pomoč – če takrat ne priskočiš, pač nimaš tega občutka.

Slavica: Sašo je povezovalen človek. Jaz moram spoznati človeka, da lahko vzpostavim nek kontakt. Sašo pa je zelo povezovalen. Na eni strani se pozna, da je »z juga«, saj je veliko bolj odprt, kot marsikdo pri nas.

Safet: Ko smo prišli v Brezovico, sva si želela biti sprejeta. Sosedom sva pred prihodom napisala obvestila na A4 liste, na katerih sva se predstavila in napovedala prihod. Sosedje so takoj vedeli, kdo sva. Potem pa so ljudje iz druge ulice ljudje spraševali, zakaj oni niso dobili obvestila (smeh). Tako smo se povezali s sosedi.

Slavica: Pri naju smo trikrat organizirali silvestrovanje.

Safet: Pekli smo kostanj, imeli smo vino. Vsak je nekaj prinesel. Organizacija je bila dobra, postavili smo mize, zakurili ogenj, prinesli so ognjemete, … To so dobri spomini. Zbralo se je okoli 20 ljudi iz te ulice. Celo nekateri, ki se sicer nikoli niso družili, kar je bilo presenečenje za vse! Ta gospa je prinesla pogačo z Dolenjske. Potem je covid uničil vse povezave, starejši ljudje so umrli, zdaj sem jaz najstarejši v ulici. To je tako – ali to nosiš v sebi ali pa ne. Da se razdajaš malo več kot drugi.

In pri tem ti ni težko?

Safet: Ne. S srcem delam. Srečen sem, ko se podružimo, in ko lahko komu kaj pokažem … Pred petimi leti, pred 81. rojstnim dnevom, sem izvedel za svojo bolezen. Rekel sem si – kaj naj zdaj? Sklenil sem, da bom, dokler bom zdravstveno v tem stanju, nadaljeval z vsem, kar počnem. Zagotovo je pa to šok.

Slavica: Predvsem za družino je šok.

Safet: S tem živim. To imam. Ampak na srečo me bolezen ne ovira pri mojem delu. Zato ne želim prekiniti s tem, kar nosim v sebi. Dokler sem živ. Tako je.

Danes smo že precej govorili o empatiji, oba imata tudi dolgoletne izkušnje z ranljivi skupinami. Opažata kakšno razliko glede empatije v družbi v zadnjih letih?

Slavica: Moderna oblika komunikacija je zmanjšala zmožnost, da ljudje še kaj čutimo drug do drugega. Prijateljica, ki je bila donedavno zaposlena na SOS telefonu, sploh ni poznala novih sodelavk. Ni mi všeč, da večina sestankov poteka prek Zooma. Tam so tisti, ki več govorijo, v ospredju, tistih manj prodornih pa se nas niti ne vidi na ekranu.

Bojim se, da je tehnologija zmanjšala naše stike. Zelo nerada kritiziram mlade generacije, ker so tudi one zelo dobre …

Safet: Dobri so tisti, ki prihajajo iz družin s pravim čutom. Ni pa nujno. Nekateri mladi so materialno preskrbljeni in gledajo samo nase. To vidim, ko se vozim z avtobusom. Mlad človek sedi, poleg njega nosečnica, pa se ne zgane. Moraš ga opozoriti, pa še takrat te gleda začudeno in razmišlja ali bi se sploh premaknil. Spet drugi pa takoj ponudijo sedež, večkrat vidim, ko se mi umikajo.

Slavica: Upala sem, da se bo s koncem proticovidnih ukrepov življenje vrnilo v stare tirnice, pa se mi zdi, da se odtujenost ponekod še kar naprej potencira. To je postal lažji način za doseganje nekaterih stvari. Nedruženje nas ne bo daleč pripeljalo. To ni dobro.

Na začetku pogovora sta omenjala tudi potovanja. Še imata kakšne načrte za to poletje?

Slavica: Včasih sva veliko potovala. Prepotovala sva skoraj celo Evropa, do skrajnega severa. Večinoma sva potovala z agencijo, ker ne obvladava tujih jezikov. 2x do 3x na leto sva nekam šla. Namesto na morje sva raje hodila na potovanja. Potovanja obogatijo človeka. Prideš domov in si rečeš – kako gre nam lepo. Saj vidiš veliko krasnih stvari, vsaka država ima nekaj za pokazati, Italija te navduši na vsakem koraku, ampak lepo je priti domov.

Safet: Letos ne bova potovala, ker se seliva. Greva na Dolenjsko. Zelo velik korak. Ravno včeraj smo dorekli ceno. Ta hiša je prevelika za naju. Zraven te hiše na Dolenjskem pa je tudi zemlja, vrt in sadovnjak. Gospod, ki je tam živel, je zelo osmislil okolico in nama to zelo pomeni.

Sta si želela premika na podeželje?  

Safet: Tudi. Po vseh teh letih sva si želela umik od Ljubljane.

Slavica: Čutiva se Slovence. Tudi jaz nisem rojena tukaj, ampak skoraj ves čas že živim v Sloveniji.

Safet: V sebi nosimo Slovenijo in njeno zgodovino, poznam vse naprej od Karantanije in to nosim v sebi, kot da je moje.

Slavica: Zdaj odhajava v neko ruralno okolje, ampak je zelo dobro urejeno s prevozi, infrastrukturo, oskrbo, .... Sva pa že včeraj spoznala prve sosede (smeh).

Hvala za pogovor in veliko sreče s selitvijo!

Slavica: Hvala tudi vam!

Safet: Ko bova preseljena, nama boste pa pomagali pri iskanju organizacij na Dolenjskem. (smeh)

Opomba avtorja: Safet Zjakić se je v Sloveniji udejstvoval v številnih prostovoljskih organizacijah: Mestna zveza upokojencev Ljubljana, Simbioza Genesis, Območno združenje slovenskih častnikov Ljubljana, Društvo upokojencev ministrstva za obrambo, Mikološko gobarsko društvo Ljubljana, Mestna pihalna godba Pošta telegraf telefon in Slovenska filantropija. Slavica Zjakić je že dolga leta prostovoljska pri društvu SOS telefon.