Vživimo se v njihov svet, saj se oni v našega več ne morejo

 - Teja Props

Patricija Frece je prostovoljka pri Spominčica – Alzheimer Slovenija, Slovenskem združenju za pomoč pri demenci. Združenje s pomočjo prostovoljcev prispeva k doseganju socialne vključenosti, ohranjanju samostojnosti in kognitivnih sposobnosti, izkoreninjanju stigme in izboljšanju kvalitete življenja oseb z demenco.

Pri Spominčici ustvarjajo podporno mrežo osebam z demenco in njihovim svojcem. Kaj vas je nagovorilo, da ste želeli postati del tega procesa?

V prvem letniku študija na Fakulteti za socialno delo sem prakso opravljala v domu starejših. Takrat sem prvič zares stopila v stik s starejšimi ter z osebami z demenco. V meni se je prebudila želja po tem, da prispevam k temu, da bo tem osebam svet bolj prilagojen. Ker sem imela o demenci zelo malo znanja, me je prav to spodbudilo, da področje bolje spoznam. Najboljša priložnost za to se mi je zdelo prostovoljstvo na Spominčici, kjer delujejo tudi na področju zmanjševanje stigme in ozaveščanja o demenci.

Srčnost, empatija in občutek za delo z ljudmi so gotovo značilnosti, ki so ključne za kvalitetno opravljanje vašega dela. Predvidevam pa, da se je treba kakšnih stvari v zvezi s sodelovanjem z ljudmi z demenco tudi priučiti?

Res je. Samo empatija in občutek za delo z ljudmi nista dovolj, čeprav sta zelo pomembna. Pridobiti je potrebno še dodatna znanja: o znakih in značilnostih demence - da jo znamo prepoznati -, in po smernicah sporazumevanja. Znanje sporazumevanja z osebami z demenco je po mojem mnenju temelj, brez katerega naše druženje ne more biti uspešno. Najbolj pomembno je, da smo mi tisti, ki se prilagodimo njim oziroma se vživimo v njihov svet, saj se oni v našega več ne morejo. V društvu prav s tem namenom vsako leto večkrat organizirajo usposabljanje Ne pozabi me, vsak prostovoljec pa prebere tudi priročnik Živeti z demenco doma. Zelo pomembno pa se mi zdi tudi to, da je mentorica ves čas za voljo za vprašanja in dileme.

V Spominčici prostovoljite tudi v vlogi družabnice osebam z demenco. Kakšni so bili vajini začetki in kako vajina srečanja potekajo sedaj?

Spoznala sva se že kakšno leto pred uradnim začetkom družabništva, saj je sodeloval pri delavnicah in dogodkih Spominčice že prej. Prav zato se mi zdi, da sva se lažje ujela, saj sem že vedela nekaj o njem, on pa o meni.  Najina srečanja so v veliki večini posvečena pogovoru o temah, o katerih govorimo na srečanjih Evropske delovne skupine oseb z demenco. Tako lahko Tomaž prispeva k temu, kaj bodo druge organizacije za pomoč osebam z demenco po Evropi razvijale in pripravljale za njihove uporabnike. Pogosto govoriva o slikanju, pripoveduje pa mi tudi o svojem življenju in tem, kaj si še želi za naprej. 

Kaj vama to prinaša?

Obema druženje veliko pomeni. Meni prinaša veselje, veliko novega znanja in izkušenj, nasploh je prostovoljstvo postalo del mojega življenja. Vsako srečanje se naučim nekaj novega ali pa začnem na določene stvari gledati drugače. Še posebej pa mi pokaže, da lahko tudi z demenco živimo aktivno in polno življenje ter kako pomembno je, da vsi poznamo njene znake. Tomaž velikokrat pove, kako je postal bolj organiziran, ko je izvedel za diagnozo in kako so se temu morali prilagoditi njegovi prijatelji.

Delo, ki ga opravljate, je čudovit prikaz medgeneracijskega sodelovanja. Se vam zdi le to pomembno?

Zelo. Mladi se lahko od starejših ogromno naučimo, hkrati pa lahko tudi sami njim damo veliko. Mislim, da gre za pomembno medsebojno povezanost, na katero včasih kar malo pozabimo in ji posvetimo premalo pozornosti.

»Patricija je svojo pot v Spominčici začela s prakso, v času katere se je pobližje spoznala s področjem demence. Ko je nadaljevala v vlogi prostovoljke, je začela s krepitvijo ozaveščenosti o tej temi, kasneje pa je izkusila tudi čar družabništva. Kako te je nekdo vesel in se te po nekem času navadi, se spomni kdo si, ko prideš, čeprav ima težave s spominom.” - Polona Kečkeš, mentorica prostovoljcev v združenju Spominčica – Alzheimer Slovenija