»Ljudje bi lahko več dajali sami od sebe. Lahko se že samo ozreš okoli sebe, ne rabiš iti v neke organizacije. Na ulici pogledaš okoli sebe in nekomu takoj ponudiš pomoč že z nasmehom in toplo besedo,« pove Erna E. V sledečem pogovoru pripoveduje o njenem dolgoletnem neformalnem prostovoljstvu, v katerem se prepletata tematiki duševnega zdravja in ustvarjanja kvalitetnih medčloveških odnosov skozi medsebojno zaupanje in konsistentnost. 

Kaj počnete kot prostovoljka?

Kot prostovoljka pomagam starejši gospe in njenemu sinu z duševno motnjo. Srečujemo se vsaj dvakrat na teden, po telefonu pa se z gospo, ker je postal tak prijeten odnos, slišiva skoraj vsak dan. Primarno pomagam mami, s prevozom, nakupovanjem in družabništvom. Sinu pa sedaj bolj tako, iz zabavne strani. Na primer, ker igra loto, me pokliče, da mu povem številke. Vpraša me za kakšen film. Ker imam pametni telefon, on pa ga nima, mu na njem pokažem kakšne zanimivosti.

Koliko časa opravljate to prostovoljsko delo?

Dolgo, že kakšnih 15 let.

Zakaj ste se za to prostovoljsko delo odločili?

Že kot otrok sem bila bolj na strani teh, ki so na slabšem kot večina. Vedno me je bolela krivica. Za to sem se odločila tudi zaradi empatije do starejših ljudi in pomoči potrebnim. Od nekdaj na različne načine pomagam pomoči potrebnim. V Avstriji sem delala s starejšimi v službi, ki izvaja 24-urno nego na domu.

Kako se je razvijal vaš odnos z uporabnico?

Že od samega začetka sva bili druga z drugo odprti. Skozi čas pa se je odnos čedalje bolj poglabljal, postajal vse bolj pristen. Postal je bolj zaupniški in sproščen, name se obrne tudi za čustveno podporo. In tudi recimo zdaj med prazniki sem, ker ima gospa zlomljeno roko, za njiju spekla potico. Ravno prej me je sin klical, kdaj bom prišla na čaj. In lahko rečem, da me ima gospa rada, prav iskreno rada. Jaz pa njo.

Kaj je vaša notranja motivacija za to, da ste prostovoljka?

To, da pomagam drugim. Nudenje nesebične pomoči tem, ki jo potrebujejo. S tem osrečujem sebe in tudi drugega. Ker če bi bili vsi ljudje do drugih empatični in nesebični in res radodarni, svet ne bi bil tak, kakršen je. Saj smo vsi enaki.

Zaznavate kakšne spremembe pri sebi, odkar ste prostovoljka?

Sama v sebi čutim zadovoljstvo, da lahko nudim nesebično pomoč in ničesar ne pričakujem v zameno. To me osrečuje, saj če nekomu ponudiš pomoč iz nekega pričakovanja, to ni pomoč. Dovolj mi je nasmeh.

Se vam zdi, da prostovoljsko delo pozitivno vpliva na vaše splošno počutje?

Ja, sigurno.

Kaj pa na zaznavanje sebe in drugih?

Ja. Pa tudi zaradi tega, ker sem sama zbolela za duševno boleznijo. In te duševne bolezni so res zelo utrujajoče. Moraš zelo delati na sebi, da prideš ven iz tega.

Ste pri uporabnici in njenemu sinu tekom časa zaznali kakšne spremembe?

So spremembe. Sin je na začetku zavračal zdravljenje in tudi mama si dolgo ni želela priznati, da je sin bolan. Ker pa sem poznala duševno motnjo, sem ji začela o motnji govoriti, pa tudi o svojem zdravljenju in o remisiji. Simptome sem opazila, ker sem jih imela sama. Gospo in sina sem spremljala, ko je šel prvič k zdravniku. Na začetku so bili kar veliki problemi, takšni, da eno leto sploh nisem hodila do njiju in sem gospo srečevala le v mestu. Vedela sem, da ima sin motnjo, ampak ob enem sem se zavedala tudi tega, da lahko sebe zavarujem tako, da postavim mejo in dokler se stanje ni umirilo, nisem hodila k njima. Potem ko se je začelo vse skupaj umirjati in je zdravljenje začelo delovati, pa sem začela hoditi nazaj na dom. Ko se je sin odločil za zdravljenje, so se mu zgodile velike spremembe, tudi mama je postala bolj razumevajoča in odprta.

Lahko naštejete par načinov, na katere je prostovoljstvo obogatilo vaše življenje in vaš notranji svet?

Čutim zadovoljstvo sama v sebi. Čutim se izpolnjeno s tem, da lahko vedno nekaj dajem. In ne samo to, da s tem izpolnjujem samo sebe, ampak da s tem predvsem doprinesem svetu-posameznikom. Ljudje bi lahko več dajali sami od sebe. Lahko se samo ozreš okoli sebe, ne rabiš iti v neke organizacije, pogledaš okoli sebe na ulici in nekomu takoj ponudiš pomoč že z nasmehom in toplo besedo.

Teja Props