Deček, ki sem mu pomagala, je bil prvi otrok s posebnimi potrebami, katerega sem podrobneje spoznala. Moj prvi vtis je bil strah. Vendar ne strah pred otrokom - strah pred tem, da ne bom bila dovolj sposobna, iniciativna, pripravljena in kos otroku s posebnimi potrebami. Ker se šolam v smeri predšolska vzgoja, sem imela ogromno idej, kaj vse lahko z dečkom počnem. Toda kaj hitro sem ugotovila, da ni to delo niti najmanj podobno delu z otroci v vrtcu. V vrtcu je odziv otrok predvidljiv, pri delu z avtističnim dečkom pa je bila vsaka ura nepričakovana, nikoli nisem bila prepričana, ali mu bo dejavnost ugajala. Ugotovila sem, da ne smem pretiravati s podrobnostmi: sprva sem s seboj nosila velike plakate in različne slike, nakar sem spoznala, da moram začeti počasi in s stvarjo po stvarjo.

Izpostavila bi tri stvari, ki so mi in mi bodo ostale v spominu. Tri dejavnosti, ki so bile dečku posebaj všeč so bile prelivanje vode iz lončka v lonček, risanje s temperami in branje pravljic. Prelivanje je bilo dečku najbolj zanimivo. S seboj sem imela različno velike lončke, otrok pa je prelival vodo iz večjih v manjše. Zanimivo mi je bilo, da se deček ni ustavil, ko je bil lonček že poln in posledično je bilo okoli naju vse mokro. Vendar je sčasoma otrok že sam reguliral, kdaj se mora ustaviti, kar pa je dokaz, da pa sva vseeno napredovala, čeprav bi kdo rekel, da sva »samo« prelivala. Prav tako je bilo s temperami, sčasoma je sam slikal različne črte. Kadar je prišel dan, ko se dečku enostavno ni kaj dosti ljubilo za delo, sva se ulegla, odprla revijo Ciciban in prebrala vsakič novo pravljico. Deček je zgodbi sledil, gledal slike in poslušal. Iz vsega tega dela sem se naučila to, da ni vedno vse v končnem izidu, vendar v procesu. Prav tako se poleg umažemo, popacamo, polijemo, ampak je lahko to za otroka nepozabna izkušnja. Ugotovila sem tudi, da če dečku ni bilo za intenzivno delo, ni bilo smiselno vztrajati. Dejavnosti sem sproti spreminjala in tudi otroku pustila prosti čas ter ga nisem silila v delo, dokler za to ni bil pripravljen.

Vem, da je deček, s katerim sem delala, zelo nadarjen otrok, četudi je otrok s posebnimi potrebami. Premagoval je strah, zapomnil si je veliko stvari, prav tako pa je to otrok, ki je iskren in čustven, kar pa je na koncu najpomembnejše. Vsaki dan sem ga spoznavala in želela ugotoviti, kako se počuti, kaj misli. Ne bom trdila, da je takšno delo lahko, je pa nepozabno ter premalo cenjeno. Izkušnja spremeni marsikateri pogled, tako za vse otroke s posebnimi potrebami, za njihove družine, za šole in vse ostale delavce, ki so prisotni pri njihovem razvoju in odraščanju.