Pisanje o stvareh, katere živiš in jih ceniš, je vedno koristno, saj le tako ne postanejo samoumevne. Vsakodnevni vrvež znotraj omejitev časa in prostora poskrbi, da izzveni osnova lepote še tako čarobnih izkustev, kot so interakcije in čustvene povezave z ljudmi. Zato bom to nalogo (delitev svoje izkušnje) sprejel kot vrnitev k osnovi lepote dela na telefonu v stiski. To svoje izkustvo bom poskušal predati kot prostovoljec, čigar delo ima veliko večji pomen, kot si običajno kdo predstavlja.

Kot prostovoljec v Društvu Zaupni telefon Samarijan delam že približno deset let. Moja pot se je začela po naključju, če v naključja seveda verjamemo. Oglas za prostovoljsko delo sem takrat našel prav na straneh Slovenske filantropije, in da danes pišem članek ravno za to organizacijo, je mogoče tista iskrica, ki me tokrat ponaša v razmišljanje o čarobnosti prostovoljskega dela in o smislu človeškega altruizma nasploh. Moja pot prostovoljstva se je začela z rojstvom prvega otroka, ki mi je v prvih minutah rojstva predstavil mogočnost življenja, ki sem ga takrat tudi dobro ponotranjil in ga od takrat veliko bolj cenim. Hkrati je izkušnja prinesla tudi globoko zavedanje minljivosti, saj je partnerka ob porodu zaradi velike izgube krvi pristala pod rokami kirurga, ki ji je omogočil, da je lahko življenje nadaljevala.

Danes se spominjam, da je nek nagon v meni vzbudil potrebo, da vrnem vse te vrečke krvi, katere so bile pretočene v telo moje partnerke po kirurgovem posegu. A žal mi ta vrnitev ni najbolje uspevala, saj sem se po darovanju krvi velikokrat počutil slabotno. Zato sem kmalu začel iskati alternativo. Takrat je bilo moje vprašanje, kaj lahko dam za to, kar sem dobil. Sámo povezanost ljudi sem že takrat čutil v velikih širinah, zato se nisem obremenjeval s tem, kaj moram vrniti. Bil sem pripravljen, in samo to je bilo pomembno. Pripravljen preprosto biti človek in s tem prostovoljec za karkoli.

Prijava na oglas za delo na telefonu v stiski Samarijan me je pripeljala na sestanek, kjer sem bil kasneje tudi izbran, da lahko začnem z izobraževanjem. Moja pričakovanja so bila seveda čisto drugačna od dejanskega programa. Kot angažiran prostovoljec sem bil pripravljen veliko dati in ob tem sprejeti kompromis, da se bom po opravljenem delu počutil mogoče slabo ali izmučeno. Tako kot sem se počutil takrat ob darovanju krvi. Vendar se je izkazalo, da bom vse to, kar se bom naučil za namen pogovorov z ljudmi v trenutnih stiskah, lahko uporabil kot orodje za delo na sebi. Ljudje smo pač takšni, da delujemo iz sebe in nam pogovori s poslušalci izzovejo marsikatero vprašanje, o katerem se mogoče do takrat nismo bili pripravljeni pogovarjati ali pa preprosto nismo niti vedeli, da v nas problem sploh obstaja, dokler tega nismo začutili med samim pogovorom in je bilo to nekako izzvano iz naše podzavesti. Tako se je moja pot samoizpopolnjevanja tudi začela. Počasi, sloj za slojem, da ne bi preveč bolelo, in da bi bilo delo dovolj dobro tudi opravljeno. Seveda vse pod nadzorom mentorjev in supervizorjev. Ključen je bil zelo dobro zastavljen program, za katerega bi sedaj bil tudi pripravljen plačati, saj njegovo vrednost cenim bolj kot kadarkoli poprej. Še posebej zato, ker ga kot mentor zadnja leta tudi predavam novim prostovoljcem in tako še bolj čutim njegovo pomembnost. Vidim ga kot zelo široko sestavljeno osnovno načelo delovanja društva v okviru nedirektivnega svetovanja.

Kot prostovoljci veliko delamo na nenasilni komunikaciji, katere znanje tudi prenašamo v naše zasebno življenje in s tem postajamo boljši v svojem družinskem in socialnem krogu. Pomemben pogoj za takšno komunikacijo je mirnost, ki je nekakšna predpriprava za začetek pogovora. Predpogoj je tudi to, da smo v stiku s samim sabo. Da smo dobro. Če pa je dobro še naš sogovornik, pa ta komunikacija preide v prijetno harmonijo, v kateri sta obe strani lahko slišani. V takšni komunikaciji slišiš sogovornika in ga s svojimi odzivi spremljaš, takrat ga zares slišiš. V samih kriznih klicih je klicalec velikokrat pod stresom, zato je ključno, da takrat prevzamemo vlogo usposobljenega poslušalca in poskušamo z vsem pridobljenim znanjem klicalca umiriti in ga osvoboditi trenutne stiske. V kolikor se stvar sliši enostavna ali kompleksna, drži oboje. Pogovori z ljudmi so zelo življenjski, včasih enostavni, včasih pa težki. Pomoči potrebni uporabniki telefona za klic v stiski imajo različna pričakovanja. Po lastnih izkušnjah bi lahko podelil to, da so ti ljudje po opravljenem klicu v velikem odstotku razbremenjeni, saj je velikokrat pomembno predvsem to, da so slišani. To osnovno človekovo potrebo biti slišan pa lahko mi kot prostovoljci zelo dobro zadovoljimo, saj smo za to usposobljeni. Ker pa smo kot prostovoljci zavezani k popolni anonimnosti, lahko večjo globino vsebine programa izkusite osebno, in sicer tako, da se pridružite našim vrstam in se prijavite kot prostovoljec. Vse osnovne informacije dobite na naši spletni strani.