Gimnazija Ptuj - Ko bližina premaga zadrego

Dejavnost prostovoljstva Gimnazije Ptuj poteka že od leta 1998 v sodelovanju z Domom upokojencev Ptuj, z Zavodom dr. Marijana Borštnarja Dornava in z Društvom prijateljev mladine Ptuj. V letu 2025 je 20 mladim prostovoljkam_cem in šoli Slovenska filantropija   podelila naziv Junaki našega časa.

V času individualizma, ko se zdi, da vsak hiti po svoji poti in gleda predvsem nase, postaja vprašanje skrbi za drugega vedno pomembnejše. Ali še znamo biti blizu? Ali res cenimo, da smo zdravi, samostojni in da lahko sami odločamo o svojem življenju?

Prostovoljstvo mladim odpira prostor za ta vprašanja – in nanje ponuja odgovore, ki jih ni mogoče prebrati v učbenikih, temveč jih je mogoče le doživeti.

Zato  je druženje postovoljcev_k  Gimnazije Ptuj z varovanci_kami Zavoda dr. Marijana Bortšnarja Dornava še posebej dragoceno, saj poteka v duhu inkluzije in skrbstvene pedagogike – pedagogike, ki uči za življenje. Naša srečanja so dvosmerna: včasih nas varovanci_ke obiščejo v šoli,  drugič se dijaki_nje odpravijo k njim. Ob obiskih v šoli jim pripravimo različne dejavnosti: ogled šole, ročno ustvarjanje, druženje ali poseben obisk, kot na primer srečanje s terapevtsko psičko iz društva Tačke pomagačke in njeno vodnico.

Ko gremo na obisk v zavod ali v njihove bivanjske enote na Ptuju, pa dijaki_nje spoznavajo njihov vsakdan: kako poteka šolanje in življenje varovank_cev, kakšne profile strokovnjakov zavod zaposluje, s kakšnimi omejitvami in izzivi se srečujejo ter kako pomembna sta podpora in struktura pri razvijanju čim večje samostojnosti.

Na prvem srečanju je vedno prisotna rahla napetost. V zraku visijo vprašanja: Kaj nas čaka? Kako naj se obnašam? Kaj naj rečem? A ta občutek hitro izpuhti. Varovanci so sproščeni, srčni, neposredni in radovedni. Brez zadržkov pristopijo, vprašajo, se nasmehnejo. Njihova odprtost naredi prvi korak namesto vseh – in nas spomni, kako preprosta je lahko bližina.

Ena izmed prostovoljk, Zoja G., je svojo izkušnjo strnila takole:

»V Zavodu Dornava sem imela stik z ljudmi s posebnimi potrebami, od otrok do starostnikov. Tam sem sodelovala pri različnih igrah, bila na ogledu zavoda ter obiskala tudi njihovo bivanjsko enoto. Ti ljudje so me navdušili s svojo toplino, srčnostjo in hvaležnostjo. Ob njih sem spoznala, kako malo je v resnici potrebno za srečo, in začela bolj ceniti stvari v življenju, ki so se mi prej zdele samoumevne.«

Dodaja še, da jo je prostovoljstvo naučilo poslušanja, odprtosti do drugačnosti, sočutja ter ji dalo samozavest pri povezovanju z ljudmi – izkušnje, ki jih bo nosila s seboj tudi v prihodnosti.

Podobno izkušnjo sta doživeli tudi Nyree Z. G. in Neža V., ki poudarjata pomen prvega stika in sprejetosti:

»Ob obisku Zavoda Dornava smo najprej vzpostavili stik z varovanci in zaposlenimi, se z njimi pogovarjali ter spoznali njihovo delo, način življenja in vsakdan v zavodu. Sprejeli so nas zelo prijazno, zato smo se hitro počutili sproščeno in dobrodošlo.«

Posebej ganljiv je bil ogled filma, ki so ga ustvarili varovanci sami – iskren, čustven in ustvarjalen vpogled v njihov notranji svet. Obisk bivanjskega stanovanja na Ptuju pa jim je pokazal, kako ključna sta zaupanje in podpora pri razvijanju samostojnega bivanja zunaj zavoda.

Prostovoljstvo v Zavodu dr. Marijana Borštnarja Dornava tako ni le pomoč drugemu. Je učenje za življenje. Učenje spoštovanja, potrpežljivosti, hvaležnosti in človeške bližine. Predvsem pa nas uči, da inkluzija ni beseda na papirju, temveč odnos – odnos, ki se začne s pogledom, nasmehom in iskrenim zanimanjem za sočloveka.

In morda je prav to največja vrednost teh srečanj: da se ob njih znova vprašamo, kaj v resnici šteje – in da odgovor najdemo v toplini drugega človeka.

Zapisale: mentorici Marija Baškarad, Darja Rokavec in dijakinje Zoja G., Nyree Z. G in Neža V.