Maja Ava Žiberna, nekdanja novinarka Vala 202, je v začetku leta pustila službo in oddala stanovanje ter se odpravila na polletno potovanje po Južni Ameriki. Na poti je spoznala številne kraje, ljudi in skupnosti, del njenega potovanja pa je bila tudi prostovoljska izkušnja v Patagoniji, prostrani stepski pokrajini med Argentino in Čilom. Na estanciji (posestvu) La Josefina med jezerom San Martin in gorovjem Andi, daleč stran od mest, trgovin in infrastrukture, je en mesec prostovoljila v zameno za streho nad glavo in hrano. Po potovanju in vrnitvi v Slovenijo izkušnjo opisuje kot "najlepši mesec v življenju".

Konec lanskega leta si se odločila za veliko življenjsko spremembo, pustila službo in se odpravila v Južno Ameriko. Kam vse te je v teh šestih mesecih vodila pot?

Imela sem enosmerno karto in nisem imela natančnega načrta. Najprej sem šla v Bolivijo, v Santa Cruz, kjer živi slikarka Ejti Štih in vodi galerijo Manzana Uno. S fotografom Matjažem Krivicem v vlogi programskega vodje sta zasnovala prvi mednarodni fotografski festival v Boliviji. Ker sem prišla dober teden pred odprtjem, sem na nek način že tam prostovoljila. Takrat so bili v mestu namreč protesti in vse je bilo blokirano, kar potegne za sabo veliko težav pri organizaciji, denimo s prevozom fotografij, okvirjev, stekel, če omenim samo najočitnejše. V ateljeju sem Ejti in njenim sodelavcem, ki so zaradi izrednih okoliščin tam tudi spali, pomagala pri uokvirjanju slik ter kasneje pri čiščenju galerijskih prostorov in pripravljanju razstave. Od tam me je pot vodila čez znamenito slano jezero Salar de Uyuni do Čila, nato pa sem se vrvnila v bolivijsko prestolnico Sucre in sem tam ustalila za nekaj tednov zaradi intenzivnega tečaja španščine. Pot sem želela nadaljevati v Peruju, a to zaradi protestov ni bilo mogoče. Tako sem se preusmerila na jug, v Argentino, se en mesec zadržala v Patagoniji, od tam pot nadaljevala čez ognjeno zemljo do najbolj južnega mesta Ushuaie. Od tam sem letela v Buenos Aires, od koder sem kasneje s trajektom pot nadaljevala v Urugvaju. Misleč, da bo trajala kakšen dober teden, pa je bil na koncu skoraj en mesec.

Kako se je zgodilo, da si postala prostovoljka v Patagoniji? Je šlo za del načrta ali se je to razvilo spontano? 

Ne, to je bilo naključje. Prostovoljstvo je bilo sicer ves čas ideja, ki se je ob obisku turističnih krajev v Patagoniji še bolj utrdila. Kraji, kot je Bariloche, El Chalten ali El Calafate, kjer se pred restavracijami vijejo vrste, cenovno dostopne nastanitve so praviloma zasedene in avtobusi pa tako polni, da potnikov velikokrat na postaji niti ne poberejo, so me še najbolj spominjale na Bled poleti, ko se ga v velikem loku raje ognem. In tako sem v El Calafatu spoznala Argentinca in mu omenila, da me bolj kot turistično obljudene destinacije zanimajo neokrnjeni in odmaknjeni kraji. Povezal me je s prijateljem, ki upravlja z estancijo La Josefina v Patagoniji in čez dan ali dva sva bila že na poti tja. Nameravala sem ostati 14 dni, a je iz tega nastal en mesec. Gre za kraj daleč stran od civilizacije ob jezeru San Martin, tako rekoč skoraj na meji med Argentino in Čilom, predvsem pa pot do tja po odcepu s famozne rute 40 vodi po večurni makadamski vožnji in nato še dobro uro s čolnom. Pogosto lahko zaradi visoke gladine reke, ki jo je treba po poti prečkati, ostaneš tudi ujet na območju.

Na posestvu (estanciji) La Josefina si bivala v zameno za prostovoljsko delo. Kako je videti posestvo, s čim se ukvarjajo, kaj te je navdušilo?

Na posestvu se trudijo vzpostaviti butični turizem. Imajo več bungalovov s skupno šestimi ležišči. Na posestvu imajo konje, eno ovco, tri pse, tri kokoši za jajčka in vrt. Turistom ponujajo jahanje, pohode, hrano in vožnjo s čolnom po tem ogromnem jezeru. Trudijo se bivati trajnostno, vendar ne morejo biti popolnoma samooskrbni. Enkrat na mesec se z džipi odpravijo v mesto in nakupijo vse potrebno za bivanje, nato pa sami pečejo kruh in kuhajo. Kuha se na drva. Pitne vode je zaradi bližnjih ledenikov v izobilju, topla voda pa je problem. Elektriko proizvajajo z generatorji. Ukvarjajo se tudi z biogradnjo/gradnja z naravnimi materiali. Hiše gradijo iz naravnih materialov, gline, suhe trave, lesa in kamna, izolacijo naredijo iz odpadnih plastenk. Uporabijo vse, kar imajo pač na voljo.

Kaj vse si tam počela kot prostovoljka? Kako je potekal tvoj dan?

Zjutraj smo se zbudili med osmo in deveto ter se dobili v kuhinji in naredili načrt. Veliko sem pomagala v kuhinji in skrbi za turiste. Pomivala sem posodo, večkrat sem tudi kuhala za turiste, navdušeni so bili nad polpeti in koprivno juho. Gostitelji se trudijo, da lahko delaš stvari, ki si jih želiš in te ne silijo početi stvari, ki jih ne maraš. Ko ni bilo toliko dela s turisti, sem z velikim veseljem rezbarila in ustvarjala lesene smerokaze za turiste, iz odpadnega lesa pa sem naredila tudi obešalnik. Pomagala sem pri gradnji bungalovov, delala z glino, barvala stene z zaščitno barvo, in se pri tem tudi veliko naučila. Vsak dan je bilo tudi veliko dela z drvmi. Tam sem bila ob koncu poletja na južni polobli, dnevi so bili še precej topli, noči pa so bile mrzle, do 0 stopinj Celzija, zato smo morali poskrbeti tudi za ogrevanje. Ker je pokrajina stepska, lesa ni v izobilju, zato smo na vsakem sprehodu nabirali dračje, iskali naplavine, ipd. Delo z motorko pa so nam prepovedali, ker je prenevarno; če se tam kaj zgodi, nimaš možnosti pravočasno priti do zdravniške oskrbe.

V intervjuju za Val 202 si dejala, da je bil ta mesec v Patagoniji "najlepši mesec tvojega življenja". Ko zdaj pogledaš nazaj, kaj ga je naredilo tako posebnega?

Območje je res samotno, včasih ga niti fizično ne moreš zapustiti. Lahko si samo "tam in takrat", zato si veliko bolj osredotočen na vse okoli sebe in "prisiljen" spremljati naravo. Vsak dan sem hodila na sprehode in opazovala, kako se spreminja narava. Vsak dan so bili pred mano isti zaliv, ista gora in isti ledenik, pa vendar so vsakič znova izgledali popolnoma drugače, se kazali v drugačnih odtenkih in tudi oblikah, ki so jih določali vremenski pogoji. Z besedami gospodinje Eugenie: soočen si sam s sabo s tem se moraš znati, ne samo sprijazniti, ampak tudi spoprijeti. Ni vedno lahko, tudi meni kdaj ni bilo, predvsem pa takšna izkušnja res ni za vsakogar. Na to obiskovalce opozorijo že pred prihodom, ker smo ljudje precej razvajeni in si težko predstavljamo, da dejansko tam ni ničesar, s čimer smo na vsakem koraku obdani v potrošniških družbah. Marsikdo si zato tudi premisli, eno od turistk so morali celo odpeljati nazaj v civilizacijo po dveh dneh, ker preprosto ni zdržala "pritiska" tišine in odmaknjenosti od "civilizacije".

Kaj ti je še dala prostovoljska izkušnja poleg strehe nad glavo?

Ena izmed stvari, ki sem se je naučila, je poslušanje intuicije pa tudi spoprijemanja z vsakim dnem posebej. Tam so tvoji dnevni načrti tako zelo odvisni od narave oziroma okoliščin, na katere preprosto nimamo vpliva, da jih lahko samo sprejmemo. In še eno pomembno stvar sem ugotovila: da obstajajo še druge valute izmenjave kot denar in da obstajajo tudi drugačni kriteriji kvalitetnega in učinkovitega preživljanja časa. Ne samo tu, ampak v drugih državah, ki sem jih obsikala v Južni Ameriki, ker se mi zdi, da v marsičem bolj iskreno razumejo pomen skupnosti.

Kakšne so bile tvoje izkušnje s prostovoljstvom pred tem?

Prvič sem se aktivirala v času begunske krize in pomagala na mejnem prehodu Rigonce. Precej me je zaznamovala tudi prostovoljska izkušnja v domu starejših občanov v času covida. Zagotovo pa želim še kdaj potovati v tej obliki - prostovoljsko delo v zameno za streho in hrano.

Bi prostovoljstvo in pot v neznano priporočila tudi drugim?

Vsekakor. Razumem seveda, da smo si ljudje različni in da ni vse za vsakogar, vsekakor pa obstajajo različne možnosti za udejstvovanje, tako da lahko vsakdo najde tisto pravo zase.