Maša Bastič je pričela z jahanjem pri Zavodu Nazaj na konja, ko je štela le 4 leta. Na jahanje jo je prvič pripeljal oče, nato pa je pri zavodu ostajala in ostajala, vse do najstniških let, ko je začela aktivno sodelovati še kot prostovoljka. Nikoli ni razmišljala o tem, zakaj je tam ostala in še ostaja. Konji ji enostavno predstavljajo prijatelje, prijetno preživet čas, ob delu s konji uživa in Konjeniški park Starošince ji pomeni prostor miru.

Kaj je bilo tisto, kar je v tebi spodbudilo odločitev, da boš poleg jahanja postala še aktivna prostovoljka, ki pomaga pri izvedbi počitniških aktivnosti in poletnih taborov?

Na začetku sem v konjeniškem parku pomagala kot jahačica, če je bilo kdaj potrebno, potem pa me je moja mentorica Metka Demšar Goljevšček povabila in spodbudila k prostovoljstvu. Ob tem delu sem zelo uživala, dalo mi je zadovoljstvo, zato sem se vračala in počela vedno več stvari. Moje prostovoljstvo je pisana paleta, od različnih počitniških taborov, počitniškega varstva, družinskih uric za celotne družine. Pomagam tudi voditi konje pri terapiji. Sedaj pa se izobražujem še za terapevtko s pomočjo konjev, tako da bom, ko bom končala s šolanjem, lahko tudi sama vodila terapije.

Stvari, ki si jih opisala, niso več samo delo s konji, ampak je veliko dela z ljudmi. Kakšen je bil ta prehod, glede na to, da so ti konji dali občutek miru?

Ja, konji so zame pomenili sprostitev. Vse je povezano. Prehoda pa pravzaprav ni bilo, delo s konji pomeni tudi delo z ljudmi. Konji mi še vedno predstavljajo sprostitev, saj me kljub vsakodnevnemu vrvežu vračajo v tukaj in zdaj. Od nekdaj sem rada delala z ljudmi, zato sem se tudi odločila za študij psihologije, ker sem si želela pridobiti znanje, ki ga bom lahko uporabljala pri svojem delu s konji in ljudmi. 

Trenutno končuješ magisterij iz psihologije, nato pa se ti pri zavodu Nazaj na konja obeta zaposlitev. Gre za res pravo vpetost v delovanje organizacije in pridobivanje znanja na podlagi izkušenj. Kaj vse ti je prostovoljsko delo dalo?

Definitivno mi je prostovoljstvo dalo veliko izkušenj, ki jih v okviru samega študija ne bi mogla dobiti. Preko prostovoljstva sem pridobila znanja iz prakse. Spoznala sem različne ljudi. Stvari, ki se jih na fakulteti učimo, sem lahko spoznavala in se učila v praksi. Prostovoljsko delo mi je definitivno dalo veliko novih priložnosti: za učenje in za spoznavanje ljudi, pridobivanje novih izkušenj, sodelovanje z ljudmi, izobraževanja, potovanja. Dalo mi je res, res, res veliko.

Kot prostovoljka srečaš tudi ljudi, ki se soočajo z duševnimi stiskami. Na kakšen način vidiš, da lahko to delo s konji pomaga?

Definitivno so konji zelo veliki pomočniki. Opažam, da konji pomagajo ljudem pri marsikateri težavi, tudi duševnih stiskah. Ljudje se ob konjih čutijo zelo sprejete in pogosto lahko različne zgodbe konj povežemo z zgodbami ljudi. Na tak način se ljudje počutijo nagovorjene. Ko se ljudje s konji povežejo, se ob njih tudi zelo sprostijo. V bistvu so konji terapevt poleg terapevta. K nam prihajajo različni posamezniki in skupine. Od predšolskih otrok, šolarjev, mladostnikov, odraslih, oseb s posebnimi potrebami in tudi osebe z različnimi življenjskimi stiskami. Do nas pridejo sami, s starši ali pa so usmerjeni s strani kakšnih svetovalnih delavcev. Vsak človek je zgodba zase. Meni je najlepše videti nasmehe na obrazu ljudi, ki pridejo k nam. Ob tem veš, da si jim tudi ti nekaj dal in morda malce spremenil življenje.

Kako se po tvojem mnenju prostovoljsko delo loči od na primer študentskega dela - zakaj bi bila motivacija ravno to, da delo ni plačano?

Definitivno loči prostovoljsko od študentskega dela to, da je študentsko delo plačano, prostovoljsko delo pa ni. Zato je pogosto glavni motivator študentov, da si poiščejo plačano delo, s katerim lahko dobijo prihodek. Pri prostovoljstvu gre za zavedanje, da delaš nekaj, ker si to resnično želiš ali da delaš nekaj večjega, da pomagaš drugim in družbi.. Zame ima večji pomen kot samo študentsko delo, saj delaš tisto, kar ti je res pomembno.

Kako bi rekla, da je jahanje in nato prostovoljsko delo, ki ga opravljaš že toliko let, vplivalo na tvojo osebnostno rast?

Zelo. Definitivno sem se ogromno naučila, spoznala veliko ljudi, videla mnogo stvari in osebnostno zelo zrasla. Mislim, da je imelo vse skupaj na mene zelo velik vpliv. Zagotovo ne bi bila ista oseba, če ne bi bilo v mojem življenju te izkušnje. V bistvu je zelo težko ločiti te aktivnosti, saj so tako zelo vpete v moje življenje. Tukaj sem preživela veliko časa. Pri konju moraš biti vedno pozoren, prav tako pri delu z otroci. Ko so otroci na konju, imaš pozornost na obeh in z mislimi ne moreš biti drugje, kar je v današnjem svetu zelo pogosto. Tukaj moraš biti z mislimi pri stvari. V primerjavi s sošolci na fakulteti vidim, da imam prednosti pri povezavi teorije s prakso. Na fakulteti govorimo o teoriji, se pogovarjamo o stvareh, jaz pa lahko povežem vzporednice med tem, o čem se pogovarjamo, z delom tukaj. Prav tako lahko tukaj preizkusim določene stvari v praski, vidim, kaj se dogaja v obdobjih odraščanja. Dobila sem tudi veliko čuta za delo z ljudmi. Na faksu je premalo poudarka na tem. Zagotovo sem se tudi veliko naučila od mentorice Metke Demšar Goljevšček in drugih sodelavk. To, da se pri prostovoljstvu ali pa kašnem drugem delu lahko učiš od drugih, je neprecenljivo.

Kako se počutiš, ko prideš na prostovoljsko delo?

Odlično. Tu je moj drug dom. Sem hodim že 20 let. Kot da pridem domov. Ko pridem sem, pozabim na vse ostale stvari in kaj se dogaja v okolici.

Kako si tekom odraščanja, v fazi najstništva in sedaj v študentski dobi našla čas za prostovoljsko delo?

Čas najdeš, ker ga želiš najti. Za stvari, ki si jih želiš, ki jih rad delaš, vedno najdeš čas. Čeprav ni vedno enostavno. Sama sem študirala v Kopru in se vozila večino vikendov nazaj domov. Takrat sem se aktivirala, in seveda čez poletje, ko sem tukaj celotna 2 meseca.

Si kdaj prišla do točke, ko si želela s tem prenehati?

Ne, nisem še prišla do te točke. Ljudje in konji so tisti, ki me vedno znova vračajo nazaj. Že od 14 leta sem vedela, da ne bi rada delala za računalnikom. To, da lahko delam z ljudmi, da sem zunaj v naravi, mi je super, je nekaj, kar sem si želela. Mogoče je bilo naporno kakšno jutro, ko ti ob pol šestih zjutraj zvoni budilka, saj poleti konje že ob 6 zjutraj spuščamo na pašnik. Ampak ne, že naslednji trenutek se zbudim, vstanem in  z veseljem grem na delo.

Kakšen pa je pogled na to, da se boš zaposlila in bo to delo postalo drugačno?

Prihodnost … nihče ne ve kaj bo. Vsekakor bo delo drugačno od študentskega ali prostovoljskega. Mogoče čutim malo strahu iz vidika nove odgovornosti. Tega, da bo hobi postal služba, me ni strah. Strah bi me bilo rutine, tukaj pa ni rutine, saj se dogaja toliko različnih stvari, delo je razgibano. Služba, ki me čaka, pa ne bo samo delo, kajti za takšno delo, kot ga imamo pri nas, moraš delu biti predan in srčen.